Sevilla
Letos smo naš ženski izlet določile z glasovanjem. Vsaka je napisala 3 predloge in zmagala je Sevilla.
Dan 1
Dan 2
Dan 3
V Córdobi smo si najprej ogledale čudovito Palacio de Viana. To je palača iz 15. stoletja v kateri se skriva kar 12 čudovitih andaluzijskih dvorišč (patiov). Vsako dvorišče je oblikovano v drugačnem stilu, polno barvitih cvetličnih lončkov, vodnjakov, dišečih citrusov in bujnega zelenja.
Sledil je sprehod po mestu, pred pripeko smo se zatekle v senčen lokal na hladno pijačo in bocadillose, precej velike sendviče z različnimi nadevi. Skočile smo še čez most Miraflores na drugo stran reke Guadalquivir, se sprehodile mimo Torre de la Calahorra in nazaj čez Puente Romano. To je en najbolj prepoznavnih slikovitih simbolov tega andaluzijskega mesta. Kamniti most s 16 loki že več kot dve tisočletji povezuje zgodovinsko mestno jedro z južnim bregom. Ponuja enega najlepših panoramskih razgledov na slavno mošejo/katedralo Mezquita.
Vreme se je nekoliko sfižilo in začelo je deževati, a nič zato, na vrsti je bilo ogled slavne Mezquite. Mezquita, kar v španščini pomeni mošeja, velja za enega najlepših spomenikov islamske arhitekture na svetu. Njena največja posebnost je, da so krščanski vladarji v 16. stoletju sredi nekdanje ogromne mošeje zgradili pravo renesančno katedralo. Ko je cesar Karel V. videl končni rezultat, je menda rekel: »Zgradili ste nekaj, kar je mogoče videti povsod, uničili pa nekaj, kar je bilo edinstveno na svetu.« Ko stopiš vanjo, se zdi, kot da si prišel v neskončen kamniti gozd. V notranjosti je namreč kar okoli 850 stebrov iz marmorja, granita in jaspisa, ki držijo znamenite rdeče-bele loke. Ko smo si ogledale vse zanimivosti in znamenitosti je zunaj ravno nehalo deževati. Malo smo se še sprehodile po ozkih uličicah, polnih zanimivih trgovinic in že je bil čas za povratek v Sevillo. Z železniške postaje smo vzele taksi do četrti Triana, kamor smo imele namen iti na večerjo.A nas je spet pričakala klasična seviljska zgodba. Vse je bilo polno zasedeno. Po dolgem iskanju smo na koncu pristale v restavraciji Abades Triana. Ne preveč po mojem okusu, nekoliko bolj fina restavracija, a bolj brez duše. Hrana je bila sicer dobra, a je bila tudi pošteno draga.
Dan 4
To je najstarejša kraljeva palača v Evropi, ki je še vedno v uporabi. Ko španska kraljeva družina obišče Sevillo, še vedno biva v zgornjih prostorih te palače, ki so za javnost seveda zaprti. Palača je videti kot iz arabske pravljice, a so jo v resnici zgradili krščanski kralji. Ker jim je bil arabski stil tako všeč, so najeli mavrske obrtnike, da so jim zgradili palačo. Rezultat je osupljiv preplet krščanskih in islamskih motivov, znan kot stil Mudéjar. Vrtovi in dvorane palače so v seriji Igra prestolov služili kot scena za Vodne vrtove eksotičnega kraljestva Dorne. Palača nas je s svojo čudovito arhitekturo in vrtovi popolnoma očarala. Ker pa je celoten kompleks ogromen, je ogled trajal kar dolgo. Da nam ne bi čisto upadel sladkor, smo se vmes okrepčale z andaluzijsko Tarta de manzana, njihovo posebno jabolčno pito.
Dan 5
V Sevilli se na vsakem koraku se čuti preplet bogate zgodovine, arabske arhitekture in temperamentnega andaluzijskega življenjskega sloga. Mesto je izjemno primerno za raziskovanje peš, kar smo maksimalno izkoristile in v teh dneh res ogromno prehodile. Čeprav nas je oktober presenetil z brutalno vročino, nas to ni ustavilo. Uživale smo v vsem, od veličastne katedrale in pravljičnega Alcázarja, do vrhunskih tapasov, osvežilnega Tinta de verano in strastnega flamenka. In kot vedno, v najboljši družbi.































