Grčija Thasos, Halkidika, Meteore
Po 3 letih smo se spet odpravili v Grčijo. Tokrat čez Srbijo in Bolgarijo, nazaj pa s trajektom. Zasedba še vedno ista.
Prva postojanka je bila Beograd. Spali smo v Green studio hostlu, kjer nas je 7 spalo v skupinski spalnici, ena družina pa v svoji sobi. Bilo je hudo vroče in tista soba za 4 je bila brez klime.
Prvi dan smo si ogledali Kalemegdan. Največji beograjski park in pomemben zgodovinski spomenik se dviga nad sotočjem Save in Donave 125m visoko. Ime so mu nadeli Turki, ki so v 16. stoletju zavzeli to območje. V 19. stoletju so ozemlje dobili Srbi in uredili park okoli trdnjave.
Naslednji dan smo zavili v Hišo cvetja na Dedinjah. Tu smo si poleg Titovega mavzoleja ogledali še muzej zgodovine Jugoslavije. Nekako smo se še prešvercali na stadion Crvene zvezde, potem pa se šli ohladit na Ado Ciganlijo. To je rečni otok, ki je bil umetno spremenjen v polotok in se nahaja na Savi. V zadnjih desetletjih je to območje postalo izredno priljubljena rekreacijska cona. Pravijo ji tudi morje Beograda. Res je bilo ogromno ljudi, svinjarija pa katastrofalna. Voda umazana in sumljive barve, wcji poplavljeni… Namočila sem samo noge, a otrok v taki vročini pač ne moreš ustavit in so se veselo zmetali v Savo.
Proti večeru smo šli še na Avalo, ki je visoka 511m in nudi lep razgled na Beograd, Vojvodino in Šumadijo. Povzpeli smo se na 200m visok Avalski stolp, res lepi razgledi in temperatura je bila tu nekoliko bolj vzdržna.
Po dveh dneh nevzdržne vročine smo zapustili Srbijo in se preselili v Sofijo v Bolgariji.
Tukaj smo spali v Orient Express Hostlu. Uredili so nam varovano parkirišče nekoliko stran od hostla, na nekakšnem dvorišču. Varovano pa tako, da ko so zaprli dvorišče, so spustili pse in do avta sploh nisi mogel. Hostel je bil prostoren, v bistvu smo ga imeli zase, edino gospa, ki ga je imela čez, je bivala z nami. Komunikacija je bila tudi zanimiva, saj ni znala drugega kot bolgarsko.
Ostali smo dve noči. Sofija je znana kot trikotnik verske strpnosti, ker so templji treh velikih svetovnih religij (krščanstva, islama in judovstva) zelo blizu skupaj. Ima več kot milijon prebivalcev in je tretje najvišje ležeče glavno mesto v Evropi. Ogledali smo si bolj center, saj za kaj več ni bilo časa, vsem se je že mudilo na morje. Za zaključek smo si privoščili pravo bolgarsko doživetje z dobro hrano in živo glasbo v restavraciji Hadjidraganovite kashti.
Na poti proti Grčiji smo se ustavili še v samostanu Rila, največjem samostanu pravoslavne cerkve v Bolgariji iz 10. stoletja. Leži na 1147 m.n.m. in v njem prebiva okoli 60 menihov. Tu so tudi grobnice bolgarskih kraljev.
Kmalu nato smo prečkali mejo in se s trajektom odpeljali na otok Thasos, otok v severnem Egejskem morju. Je majhen otok s približno 12.000 prebivalci. Živijo predvsem od turizma, pridelave medu, oljčnega olja, vina in mandljev, ribolova in reje ovac in koz. Pristali smo v kampu Pefkari. Tu smo potem uživali v čistem morju in dokaj prazni plaži naslednje 4 dni.
Zapustili smo Thasos in se preselili na Halkidiko, velik polotok v severozahodnem Egejskem morju, ki ima obliko roke s tremi prsti: Kasandra, Sitonija in Atos kjer je 20 slavnih samostanov in je avtonomno področje pod upravo carigrajskega patriarhata. Ženske na Atos nimajo vstopa.
Mi smo se odločili za srednji prst in kamp Thalatta Kalamitsi Village. To je res velik kamp in dobro da smo prišli pred vikendom, takrat se je namreč kamp dodobra napolnil. Bilo pa je tudi tukaj zelo vroče, še ponoči se ni kaj dosti shladilo. Tako smo se naslednjih nekaj dni hladili v morju in senci.
Po petih dneh morskih užitkov smo se napotili naprej.
Najprej smo se ustavili v Solunu, drugem največjem mestu v Grčiji z več kot milijonom prebivalcev. Zgodovina sega že v leta pred našim štetjem. 1917 je v velikem požaru zgorel večji del mesta, ki so ga plansko zgradili na novo. Med II. sv. vojno so Solun zasedli nacisti in skoraj v celoti iztrebili judovsko prebivalstvo.
V času našega obiska so bili tam neki protesti, nismo pa uspeli razbrati, kaj se dogaja, grška pisava nam nekako ne gre.
Potem smo se zapeljali v hribe proti Meteoram. Sparkirali smo se v kampu The Cave. Majhen kamp, je pa imel veliko sence in bazen.
Meteora je spektakularna regija v Grčiji, znana po svojih impresivnih skalnih formacijah, ogromnih balvanih, na katerih so zgrajeni pravoslavni samostani. Samostani Meteore so od 14. stoletja dalje služili kot duhovno zatočišče za menihe, ki so iskali mir in izolacijo. Danes je šest samostanov še vedno aktivnih in predstavljajo pomemben del kulturne in verske dediščine Grčije. Vpisana je tudi na Unescov seznam svetovne dediščine.
Najprej smo si ogledali samostan Veliki Meteoron, ki je največji in najstarejši. Nato še samostane Varlaam, Rousanou in Anapausas. Potem pa smo imeli že kar dovolj, sploh otroci.
Počasi se je bilo treba odpraviti proti Igoumenitsi, kjer smo imeli naslednji dan trajekt do Benetk. Zadnjo noč v Grčiji smo prespali v kampu Kalami beach, ki je zelo blizu pristanišča. Še nekaj kopanja in z Grčijo smo letos zaključili. Zjutraj smo kar zgodaj vstali in se vkrcali na trajekt. Sledila je še dolga vožnja do Benetk in naprej do doma.
