Peru

V južno Ameriko me vleče že nekaj časa in Peru je nekako varna odločitev za prvo potovanje na tisti konec sveta. Precej me je skrbela višinska bolezen, zato je bil plan poti z zelo postopnim pridobivanjem višine in s časom za aklimatizacijo. Karte sva gledala že decembra, pa se mi je zdelo, da je cena previsoka in sva še počakala. No cena je šla samo še navzgor, tako da sva februarja plačala več. Je bilo pa zelo majhno doplačilo za business class v smer proti Limi (dobrih 100€), tako da sva si privoščila ta luksus.

Dan 0

Do BTCja naju je zapeljala prijateljica, tam pa naju je pobral GoOpti in ob 14h smo štartali proti Benetkam. Let za Madrid naj bi bil ob 19.45. Prišli smo na letališče Marco Polo kar hitro in po oddani prtljagi sva šla preverit ponudbo v VIP lounge. Kar pestra ponudba hrane, pijača, kar si zaželiš, udobni fotelji, predvsem pa zelo mirno. Nekoliko sva se okrepčala, potem pa spremljala tablo z odhodi. In pri najinem letu se ni zgodilo nič. Ob 19h, ko bi se že morali vkrcat na letalo smo dobili obvestilo, da se zglasimo na informacijah. Tam so nas obvestili, da bo zamuda, ker čakajo drug avion, s planiranim očitno nekaj ni bilo v redu. In da bo odhod nekje do 23h. Takoj nama je bilo jasno, da lahko letalu za Limo, ki naj bi iz Madrida poletelo ob deset čez polnoč, samo pomahava. Vrnila sva se v lounge, ki pa so ga ob 22h zaprli in čakanje se je nadaljevalo vse do polnoči, ko so končno objavili št. gatea in odleteli smo proti Madridu nekaj pred eno ponoči.

Dan 1

V Madrid smo prileteli okoli 3h ponoči. Tam so nas že čakali uslužbenci Iberije in nam razdelili nove letalske karte (za 24 ur kasneje), nas napakirali v avtobus in nas odpeljali v hotel, kjer smo imeli polni penzion in taksi nazaj na letališče. Da smo se končno odpeljali proti hotelu je trajalo kakšno uro, potem še prijava v sobe in popadala sva v posteljo nekje on 5h zjutraj. Mimogrede, hotel je bil res beden. Po parih urah spanja sva šla na zajtrk in ker sva imela cel dan časa, sva skočila v center Madrida. Pogledala sva si katedralo, se sprehodila po Plazi Mayor do Puerta del Sol, spila pivo in bilo je že res vroče, pa sva se vrnila v hotel. Tam sva še kakšno uro odspala, šla na večerjo, ki je bila primerna nastanitvi in se s taksijem odpeljala na letališče. Preverila sva še Madridski VIP lounge in čakala na let. Končno sva se vkrcala na letalo in se razkomotila v business razredu. Na to bi se z lahkoto navadila. Šampanjček, večerja postrežena kot v top restavraciji, ogromno prostora in najboljše, sedež se enostavno spremeni v dokaj udobno ležišče. Pojedla sva, se ulegla in nekaj sem se še trudila gledat film, pa sem zaspala kot top in se zbudila po kar nekaj urah spanja. Postregli so nam še zajtrk in okrog 5h smo pristali v Limi.

Dan 2

Ob pristanku je bila še trda tema, saj se začne daniti šele okrog pol sedmih. S taksijem sva se odpeljala v Hotel Lexus, kjer sva morala žal plačat še za dan prej, ker je bilo prepozno za odpovedat. Naslednji šok je bil, da v hotelu, pravzaprav po celi okolici, ni bilo elektrike iz neznanega razloga in sva lepo odpešačila po stopnicah v 8 nadstropje. So nama vsaj prtljago prijazno odnesli do sobe.

Lima, ustanovljena 1535 kot Ciudad de los Reyes (mesto kraljev) je glavno in največje mesto v Peruju s cca. 11 milijoni prebivalcev. Leži dvignjena na hribčkih nad Pacifikom. Spodaj ob oceanu tečejo cesta, sprehajalna in kolesarska pot, tam so tudi športni objekti (teniška, nogometna in podobna igrišča), to pa je tudi vse. Lima leži na potresnem območju in posledično jih ogrožajo tudi tsunamiji, zato so tako, da je mesto delno dvignjeno, nekoliko zaščiteni pred tem.

Julija je v Peruju zima in vreme v Limi je večinoma megleno, vsako jutro se čez mesto razleze Garúa, nekakšna morska megla, ki se čez dan sicer razkadi, a oblaki ostanejo večino časa. Temperature so podnevi 17-20C, ponoči nekje okoli 13.

Najin hotel je bil v predelu Miraflores, stanovanjski, nakupovalni in najbolj urejen predel Lime z ogromno restavracijami, bari in hoteli. Tudi eno redkih varnih območij v Limi. Odpravila sva se na sprehod nad Tihim oceanom. Po hribu nad morjem imajo lepo urejene sprehajalne in kolesarske poti in cel kup parkov. Po nekaj km sva prišla do gastronomsko nakupovalnega središča Larcomar. Tam sva po nekem čudnem naključju dobila mizo v restavraciji Tanta, kjer je bila sicer kar dolga čakalna vrsta. Poskusila sem ceviche, Papa rellena, nekakšen polnjen krompir in Pisco sour, koktajl iz njihovega žganja Pisco. Vse je bilo zelo okusno, koktajl pa kar močen. Grega se je raje držal piva. Odpravila sva se še naprej do Barranca, umetniškega predela Lime, si ogledala nekaj poslikav, potem pa sva se z Uberjem odpeljala nazaj v hotel.

Dan 3

Za ta dan sva imela splaniran celodnevni izlet v Paracas in v puščavo. Je kar veliko vožnje iz Lime, a glede na najin plan je bila to edina možnost, da si ogledava te kraje. Pobrali so naju že zelo zgodaj in sledila je dolga vožnja, ki nam jo je popestril s svojimi razlagami simpatičen vodnik Fernando. končno smo prispeli v Paracas, majhno pristaniško mesto, ki služi kot izhodišče za izlete v nacionalni rezervat Paracas in na otoke Ballestas. Slednje smo si šli ogledat tudi mi. Pravijo jim tudi Galapagos za reveže. Na teh otokih živijo kolonije morskih levov, pingvinov in ogromno število ptic. S teh otokov pride velik delež guana (ptičji iztrebki), ki ga Peru uspešno izvaža. Vsakih 7 let ročno, z vedri in lopatami poberejo guano, ostali čas pa so na teh otokih samo živali. Tudi turistom ni dovoljeno stopiti na te otoke. Vkrcali smo se na čoln in se odpeljali proti otokom. Med vožnjo smo lahko opazovali Candelabro, prazgodovinski geoglif. Kmalu smo pripluli do otokov. Živali je bilo zaradi letnega časa nekoliko manj, a smo uspeli videti pingvine, veliko različnih ptic in morske leve. Super.

Naslednji postanek je bil ogled pridelave Pisca, žgane pijače iz grozdja z visoko vsebnostjo alkohola in seveda degustacija le tega. Čistega se redko pije, z dodatki raznega sadja, kave in podobnega pa je prav dober. Postregli so nam še s kosilom, potem pa smo se odpravili naprej.

Prispeli smo v Huacachino, pravo oazo sredi puščave. Večina imen perujskih mest izvira iz jezika Quechua, jezika prednikov Inkov in se še vedno govori po velikem delu Južne Amerike, tudi v Peruju je to drugi uradni jezik. Ime oaze naj bi torej prišlo iz kečuanske besede wakachina qucha, kar pomeni skrita laguna.

Najprej smo se sprehodili okrog jezera, potem pa smo se povzpeli po sipkem pesku nad oazo, kjer so nas čakali buggyji. Sledila je konkretno adrenalinska vožnja po sipinah. Kot na vlaku smrti. Končno smo se ustavili na vrhu ene sipine in se na deskah odsankali po sipini navzdol. To smo še enkrat ponovili, potem pa spet oddirkali naprej. Ustavili smo se še na mestu, kjer smo lahko opazovali prekrasen sončni zahod. Še ena vratolomna vožnja nazaj do oaze in puščavska avantura se je zaključila. Med vožnjo nazaj v Limo smo vsi pospali.

Dan 4

Prišel je dan, ko sva se poslovila od morja in se podala v Ande. Pot z avtobusom iz Lime v Cusco traja več kot 16 ur, zato sva to pot opravila z letalom. Iz Cusca sva se s taksijem odpeljala v Sveto dolino, natančneje v Ollantaytambo. To je majhno mestece in arheološko najdišče, v inkovskih časih je bilo to posestvo inkovskega vladarja Pachacutija. Leži na nadmorski višini 2792 m in tu se je začela najina aklimatizacija na višino. Bivala sva v hotelu Eureka Lodge, simpatičen hotelček tik pod arheološkim najdiščem. Ogledala sva si inkovske terase in ostaline njihovih zgradb. Nekoliko bolj sva bila zadihana pri hoji po neštetih stopnicah, kot normalno. Preventivno sva začela piti kokin čaj.

Takoj ko se je skrilo sonce, je temperatura občutno padla, zapihal je še hladen veter, stemnilo se je pa že pred sedmo uro, tako da sva šla nekaj pojest in kar v hotel. Namučila sva se, da je pritekla topla voda, pa kar hitro sva se spravila v posteljo, saj je postalo v sobi mrzlo, gretja pa nimajo. Imajo pa težke volnene deke, ki te dobro ogrejejo.

Dan 5

Po zajtrku sva se dobila s šoferjem in vodnikom na glavnem trgu. Ruben in Ruben sta naju odpeljala v Pisac. Med potjo nama je vodnik Ruben podrobno razlagal o vsem, kar smo srečali na poti. Pisac je majhno turistično mestece, znano po inkovskih ruševinah, ki smo si jih tudi ogledali. Kasneje smo se sprehodili še po samem mestecu, ki se je ravno pripravljalo na praznovanje v čast Virgen del Carmen ali po naše Device Marije Karmelske. Zaprli so glavno cesto zaradi procesije in itak nismo mogli nikamor, pa smo si jo ogledali. Moram poudarit, da je to sicer cerkvena procesija a čisto drugačna, glasna, barvita in energična. Nasploh sva na tem potovanju videla nič koliko primerov, kako je katoliška cerkev prepletena z božanstvi in simboli starih verstev, ki so obstajala preden so zagospodarili Španci.

Mimogrede smo na tržnici poskusili tudi Chicho, pivo iz koruze. Okus ni ravno dober, vonj pa še slabši. Kasneje sva izvedela, kakšen je originalni recept pridelave tega starodavnega piva in še danes upam, da ni bil pripravljen točno tako. Koruzo so menda včasih najprej prežvečili, da so jo zmehčali. Kakorkoli, povsod po Sveti dolini in še kje, pred hišo, ki prodaja Chicho postavijo visoko palico in na vrhu nekaj rdečega (vrečko, coto, plastično posodo). Tam se lahko ustavite in to poskusite. Na zdravje!

Po prihodu nazaj v Ollantaytambo sva spakirala stvari za en dan in se odpravila na železniško postajo. Ob 19h sva imela namreč vlak za Aguas Calientes, izhodišče za ogled Machu Picchu. Usedla sva se v čakalnico, kjer je bilo že kar nekaj ljudi. Ene 6 min pred sedmo pa sva ugotovila, da čakava na napačni lokaciji. To je bila čakalnica za Inkarail, midva sva imela pa karti za Perurail. Sledil je tek najprej do okenca Peruraila, kjer naju je gospodična ne preveč prijazno usmerila in potem tek do vlaka, ki ni bil ravno blizu. Prisopihala sva ravno kakšno minuto pred sedmo in izgledalo je, kot da manjkava samo še midva. No, izkazalo se je, da bi se lahko prav počasi sprehodila ali pa šla vmes še na pivo, saj smo še celo uro ždeli na postaji. Končno smo se premaknili in okoli 22h prispeli na cilj. V mestu je bilo še vse živahno in odšla sva do hotela El Tambo Machupicchu. Soba je bila prostorna in postelja udobna, kar hitro sva zaspala. A ne za dolgo. Pod oknom se je sprehodila gruča navdušencev, glasno “prepevala” in spremljal jih je boben! Me je kar vrglo pokonci. No Grega ne, on spi in ga nič ne zbudi. To se je potem občasno ponavljalo do 2h zjutraj.

Dan 6

Zjutraj sva vstala zelo zgodaj in bila ob 5h že na zajtrku. Potem sva se odpravila na avtobus, ki te odpelje do Machu Picchuja. Postavit se je treba v vrsto, glede na čas, ki ga imaš na vstopnici za MP. Imela sva karti za ob 7h in res sva se pripeljala do vhoda nekaj pred sedmo uro. So zelo striktni, niti minute prej te ne spustijo notri. In smo se odpravili na ogled tega svetovnega čudesa. Machu Picchu, izgubljeno mesto Inkov iz 15. stoletja leži na višini 2.430m. Videla sem ogromno slik, a “v živo” je to precej drugače. Predvsem je mesto res veliko. Leži med dvema gorama, Machu Picchu in Huayna Picchu. Pečine se spuščajo 450m globoko do reke Urubambe, svete reke, in razgledi so čudoviti. Sprehodila sva se skozi mesto, mimo hiš, templjev in številnih teras, ki so jih Inki uporabljali za kmetovanje.

Po ogledu sva se odpravila nazaj v Aguas Calientes peš. Skozi gozd vodi pešpot, ki pa ni nič kaj prijazna, saj so celo pot samo stopnice. Bilo je že kar vroče in po kakšni uri sva prišla do reke Urubambe, potem pa še kakšne četrt ure do mesta. Vmes sva se malo ohladila s hladnim pivom.

Ogledat sva si šla še mestece. In tudi tukaj se je pripravljalo praznovanje. Sva malo posedela na glavnem trgu in si ogledala sprevod. Ta se je zaključil na nogometnem igrišču, kjer so plesne skupine imele nekakšno tekmovanje. Tudi jedlo se je in pilo. Malo sva še opazovala dogajanje, potem pa sva pobrala ruzake v hotelu in odšla na vlak. Ta je odpeljal kar točno. Smo pa imeli očitno dirkača za “volanom”, saj je vlak, že precej star in zdelan, proti koncu tako drvel, da nas je kar metalo po sedežih. Punca, ki je bila kot neka stevardesa v našem vagonu, je po radijski zvezi klicala strojevodjo (verjetno) in kar vpila in prosila, da zmanjša hitrost. Končno smo prispeli v Ollantaytambo in bila sem kar vesela, da se je vse dobro končalo. Vrnila sva se v najin hotel, kjer so nama kovčke, ki sva jih pustila v hrambi že premestili v sobo, ki pa je bila druga, nekoliko bolj zdelana. No, za prespat je bilo.

Dan 7

Po zajtrku sva se odjavila iz hotela in se odpravila na Glavni trg, kjer sva se dobila z obema Rubnoma. Dogovorjeni smo bili, da naju odpeljeta v Cusco, na poti pa si še ogledamo par zanimivosti. Najprej smo se ustavili v Morayu, arheološkem najdišču na 3500m visoki planoti. Tukaj so ohranjene terase, na katerih so Inki vzgajali kulture. Tako naj bi iz divjih rastlin vzgojili pridelke za hrano, predvsem krompir, koruzo in kvinojo. Imeli so učinkovit namakalni sistem in s terasami so dosegli raznoliko mikroklimo.

Potem smo si ogledali solne bazene v Marasu. Bazeni so že iz časa pred Inki. Napajajo se z zelo slano vodo, ki tam izvira. Voda je speljana po bazenih, ki so zelo plitvi. Voda izhlapi, sol ostane. Bazenov je več kot 3000 in so v lasti raznih družin.

Zadnji postanek smo naredili v Chincheru. Starodavno mestece je znano predvsem po tekstilni obrti. V enem tekstilnem centru smo si ogledali postopek izdelave tkanine od samega začetka. Gospodične so nam prikazale kako z naravnim “milom” operejo volno, ki je večinoma od alpak, kako volno spredejo, kaj uporabljajo za naravno barvanje in samo tehniko tkanja. Zelo zanimivo.

In smo prispeli v Cusco, nekdaj glavno mesto inkovskega imperija. Ima pol miljona prebivalcev in več kot 2 miljona turistov na leto. Leži na 3400 m.n.m..

Z Rubnoma smo se poslovili pri Quechua Aparthotelu, ki je bil najina “baza” naslednje 3 dni. Dobila sva apartma, celo z balkonom in razgledom na zvonik katedrale. In tudi električni radiator, ki nama je prišel zelo prav. Locirana sva bila v bližini tržnice San Pedro in do Glavnega trga, ali kot pravijo v Peruju, do Plaze de Armas sva imela kakšnih 15 min hoje. Sva šla skozi tržnico, kjer najdeš nešteto vrst krompirja, koruze in kvinoje, pa tudi ogromno druge zelenjave in sadja. In meso, od piščancev do vampov, jetrc, prašičjih parkljev in glav, bikovih jajc, morskih prašičkov… vse leži na pultih, o kakšnih hladilnikih pa ne duha ne sluha.

Glavni trg je precej velik, na eni strani je katedrala, na drugi še ena cerkev, pa ogromno trgovinic, barov in restavracij. Usedla sva se na klopco in je že priletel čistilec čevljev, ki je očitno opazil Gregove superge, ki niso bile črne že od puščave dalje. In mu jih je spucal, kot je treba. Med delom smo malo poklepetali a njegova in moja španščina se nekako nista najbolje razumeli. Vsekakor je bil končni izdelek vrhunski.

Šla sva še nekaj pojest v bližnjo restavracijo, pa počasi domov. Se je kar poznalo da sva nekoliko višje, saj je bilo zvečer precej bolj mrzlo.

Zataknilo se je pri tušu, ki ni in ni hotel izpljuvat tople vode. Po reklamaciji na recepciji so nekako uredili. Za nekaj minut, potem pa spet mrk.

Dan 8

Dan sva preživela v Cuscu, da se malo aklimatizirava. Najprej sva hotela podrobno pregledat tržnico, a je bila zaprta. Potem sva šla do Glavnega trga, kjer so potekale demonstracije. Sprehodila sva se po ulicah, našla zid s kamnom z 12 vogali in se povzpela na San Blas, res ni nek hud vzpon, a na tej višini gre bolj počasi. San Blas je zanimiv predel mesta, zgrajen v nekakšni kombinaciji andskega in kolonialnega sloga. To je tudi umetniški del Cusca, tukaj je ogromno majhnih galerij, prodajaln slik in poslikav. Tudi razgled na mesto je krasen. Nazaj grede sva si ogledala katedralo in se ustavila še na manjši tržnici z tekstilom in nakupila nekaj darilc za domače. Ko sva se vrnila v hotel je bila soba pospravljena, z omarice pa je zmanjkala ena zapestnica, ki sem jo prejšnji dan dobila v Chincheru. Vredna mogoče euro ali dva, a vseeno.

Malo sva pogledala še, kaj se je dogajalo na Touru, potem pa šla nekaj pojest v restavracijo Moray, ki jo lahko samo priporočam. Najboljši Ceviche, kar sva jih jedla v Peruju. Odlična tudi Chicha morada, to je brezalkoholna pijača iz rdeče koruze, nič podobna tistemu Chicha pivu. In natakar Edy, ki nama je razložil, kaj sva sploh dobila na krožnik.

V Hotelu spet problemi s toplo vodo, potem pa sva se kmalu odpravila spat, ker sva morala naslednji dan zgodaj vstati.

Dan 9

Dan sva začela res zgodaj, ob 3h. Čakala naju je Vinicunca, bolj poznana kot Mavrična gora. Do izhodišča je bilo skoraj 4 ure vožnje. Vmes smo se ustavili na zajtrku. Končno smo prispeli v Pitomarco, kjer je bilo naše izhodišče za vzpon do Mavrične gore. Lahko se odpraviš peš, na konju ali pa s štirikolesnikom. Midva sva izkoristila zadnjo možnost. Nekako si nisem predstavljala dobri 2 uri pešačenja v hrib na taki višini.

Po krajšem “treningu” vožnje z ATVji smo se odpravili. Res je bilo zelo mrzlo, kljub rokavicam, kapi, puloverju, bundi in čez še jakni me je kar zeblo. Najbolj sicer v palec na roki, s katerim sem morala tiščat ročko za gas. No, smo kar hitro prišli, parkirali vozila in se odpravili na zadnji vzpon. Ta je kratek, kakšnih 300m, a je treba iti res zelo počasi. Sem štartala prehitro in se mi je kar zvrtelo. Počasi sva prilezla na vrh, na 5200m, in razgled je prekrasen. Pred tabo Mavrična gora, na desno Rdeča dolina, razgledi prekrasni. Dobila sva žig v potni list, se poslikala in se odpravila navzdol. Jaz sem bila čisto v redu, še segrela sem se na jutranjem soncu. Grega pa ni bil najbolje, čeprav ni hotel nič reči, a se mu je videlo, da ni čisto v redu. Sledila je vožnja navzdol z ATVji, pa nadaljevanje proti Cuscu z busom. Vmes smo se ustavili na kosilo. V hotel sva se vrnila nekje okrog pol šestih. Soba je bila spet pospravljena, čeprav sem na recepciji prejšnji dan naročila, da naj nihče več ne hodi v sobo. No to pot ni zmanjkalo nič, razen kokice, ki sva jih kupila dan prej so bile kar znatno pojedene. Nama itak niso bile všeč.

Grega pa ni bil najbolje. Že tako je bil nekoliko prehlajen, še vročino je fasal in čudno je dihal. Za naslednji dan je bil plan 9 urna vožnja s turističnim avtobusom do Puna, ki je na 3800m. Mi je bilo jasno, da to ne bo šlo, čeprav je trmaril da on bo že OK. Šel je spat, sama pa se spravila na iskanje najboljše možnosti za nadaljevanje potovanja. Prebukirala sem hotele, uspela najti jutranji bus za Arequipo, ki je na prijaznih 2300m, edino busa za Puno, ki je bil že plačan nisem mogla odpovedat. Ampak ni bilo kaj dosti za razmišljat.

Dan 10

Po zajtrku sva spakirala in čakala taksi za na avtobusno postajo. Taksi sem rezervirala preko Bookinga, a se ni prikazal. Sem preko Uberja naročila drugega in ta je bil zanesljiv. Uber sva uporabljala v Limi, Cuscu in Arequipi, ne vozijo pa povsod po Peruju. V Punu ga recimo ni.

Na okencu sva prevzela vozovnice, potem sva morala še na drugo okence plačat neko takso. Potovala sva s Transzelo, ki vozi med vsemi večjimi mesti v Peruju. Čakal naju je dvonadstropni avtobus, spodaj so boljši sedeži, zato sem vzela le te, saj naju je čakala 10 urna vožnja. Sedeži so široki, udobni in najvažneje, nagnejo se na 160 stopinj. Pa še podstavek za noge imaš, kar je dodaten plus. V celi kabini smo bili samo štirje potniki. Začel se je en daljših dni. Malo sva spala, jaz sem brala knjigo, Grega je bil nekoliko boljši. Nekje po 5 urah vožnje smo se ustavili in poslali so nas dol z busa in na drugega, ki pa je bil do konca natlačen. Posadili so naju na dva, ki sta bila še prosta in smo šli naprej. O WCju na tem busu raje ne bi govorila, a žal nimaš druge izbire. Vožnja se je vlekla naslednjih 6 ur in ko smo prispeli v Arequipo, je bila že tema. S taksijem sva se odpeljala do hotela La Posada del fraile in upala, da je vse v redu, saj sem prejšnji večer spreminjala datume rezervacije, potrditve pa nisem dobila. Gospodična na recepciji ni znala niti besedice angleško, tukaj mi je moje skromno znanje španščine prišlo zelo prav. Vse smo se zmenili in dobila sva simpatično sobo s pogledom na zvonik katedrale in Glavni trg. Lokacija je bila odlična, v peš coni v samem centru.

Dan 11

Zjutraj sva kar spala, tako da naju je gospa, ki je pripravljala zajtrk prišla v sobo vprašat, če prideva in kakšna jajca bova jedla.

Arequipa, znana tudi kot Ciudad Blanca (belo mesto), je res simpatična. Od vseh mest v Peruju mi je bila najbolj všeč. Ima cca 1,5 milijona prebivalcev. Leži pod vulkansko verigo, največji trije vulkani so Pichu Pichu in Chachani, ki nista več aktivna, ter Misti, ki pa je še delujoč. Pravijo, da če izbruhne, se bodo zgodili drugi Pompeji.

Po zajtrku sva se prijavila na “free walking tour” po mestu. Zbirna točka je bila čisto zraven hotela. Prišel je vodič in nas popeljal po mestu. Razložil je vse arhitekturne sloge, nam v cerkvi pokazal zanimive simbole, nas peljal čez glavni trg, razložil vse o katedrali, ki jo je označil kot “the ugliest thing”, meni se je sicer zdela krasna, raziskali smo dvorišča z raznimi trgovinicami, poskusili Queso Helado, sladoled, ki nima sicer nič opraviti s sirom, razložil vse o krompirju, nas peljal na teraso nad glavnim trgom, od koder je lep razgled na vulkan Misti, seveda smo izvedeli še vse o vulkanih in še marsikaj drugega. Končali smo v tekstilnem centru. Na koncu take ture daš, kolikor se ti zdi. Potem sva še sama nekoliko raziskala mesto, se v miru usedla na pivo, si privoščila celo porcijo Queso Helado, tako v počasnem tempu je minil dan. Nekaj sva šla še pojest in dneva je bilo konec.

Dan 12

Grega se je spravil k sebi in odločila sva se za izlet do Laguna de Salinas, slanega jezera. Na zajtrk sva šla že takoj ob 6h, a se je kar zavleklo, preden nama je gospa vse pripravila.

Pot nas je vodila spet krepko čez 4000m, a je kar šlo. Ob poti smo se ustavili, da smo si ogledali vikunje in nekakšne perujske zajce z dolgim repom, ime sem pozabila. Ustavili smo se še na zajtrk, kjer so nam postregli z zanimivim napitkom, nekakšnim gostim sokom s kvinojo, vse skupaj je imelo okus po jabolčnem kompotu. Dobro. Poskusili smo tudi Inka čaj iz listov Koke, Chachacome in Munje, ki je menda zelo zdrav in naj bi tudi pomagal pri premagovanju višine. Midva sva že tako vsako jutro pila čaj iz kokinih listov in pojedla kar nekaj kokinih bombonov. Če je kaj pomagalo, ne vem. Itak je najvažnejša stvar hidracija in vode sva spila res veliko. Nadaljevali smo pot do jezera. Čez zimo (suho sezono) se menda posuši in ostane samo sol. No zdaj je še bilo nekaj vode. Bilo je tudi veliko flamingov, a smo jih lahko opazovali bolj od daleč. Tukaj smo lahko videli vulkan Misti z druge strani in izvedeli tudi nekaj legend o teh vulkanih. Šli smo si ogledat še tople vrelce in si malo namočili noge.

Ob povratku smo videli še veliko vikunj. Spadajo v rod kamel, kot gvanako, lame in alpake. Slednji dve sta domači živali, alpake so sploh zelo razširjene, bolj kot ovce. Iz alpakine volne delajo vse sorte, meso pa je izvrstno. Gvanaka v Peruju skorajda ne moreš videti, vikunj pa je kar veliko. Menda jih domačini enkrat ali dvakrat letno obkrožijo in stisnejo v obroč, da jih lahko postrižejo. Kila surove volne vikunje stane 800$, pulover iz te volne pa 3000$.

Po prihodu nazaj v Arequipo je sledila še večerja in počitek.

Dan 13

Odpraviva se na dvodnevni izlet v kanjon Colca. Ker je hotel Grega na vsak način videti tudi jezero Titikaka, ki sva ga par dni nazaj zaradi bolezni preskočila, je bil plan, da iz kanjona Colca potegneva do Puna, tam prespiva, si ogledava jezero in se zvečer vrneva v Arequipo, od koder sva imela let v Limo. V ruzake sva natlačila najnujnejše za 2 noči, kovčke pa pustila v hotelu, kjer sva se zmenila še za eno noč, ko se vrneva.

Z busom smo se odpeljali proti Chivayu, ki leži na 3600 m višine in je izhodišče za obisk kanjona Colca. Ker smo se med potjo vzpeli tudi čez 4400m, nam je Peter, naš vodnik predstavil in demonstriral žvečenje kokinih listov, kot pomoč pri premagovanju višine. Seveda je najvažnejša dobra hidracija, pila sva res veliko vode. Pomagal pa naj bi tudi vnos sladkorja. Ustavili smo se v trgovinici ob poti, nakupili kokine liste, vodo in čokolado. Med vožnjo smo se pozabavali s pripravo koke za zvečenje. Vzameš kakšnih 20 listov, na sredino dodaš yipto, to je dodatek, izgleda kot plastelin, ki izboljša okus in pomaga izvleči bistvo iz listov. To vse skupaj zviješ in začneš žvečiti. Paziti je treba, da ne pogoltneš listov, samo kar stisneš iz njih. Po par minutah nisem čutila ne lica, ne jezika, občutek je, kot bi dobil injekcijo pri zobozdravniku. Meni je bilo res zanič in sem hitro odnehala. Raje sem se spravila na čokolado. Grega je vztrajal in je rekel, da mu pomaga, da lažje diha. Kasneje, ko smo bili nad 4000m je to ponovil in res ni imel več težav. Vozili smo se skozi nacionalni park Salinas y Aguada Blanca. To je območje visokih andskih pamp, ki ga naseljujejo predvsem vikunje in veliko število kopenskih in vodnih ptic.
Sprva je bil zasnovan kot kraj za zaščito vikunj, danes pa predstavlja tudi glavni vodni rezervat mesta Arequipa in njegove okolice. Vetrovi, ki prihajajo iz bolivijskega višavja, med oktobrom in aprilom povzročajo dež, sneg in točo, voda se shranjuje v mokriščih, lagunah in v podzemlju. Od tam se počasi sprošča skozi vse leto.

Ustavili smo se na več razglednih točkah, najvišje na 4900m, občudovali vulkane in vikunje, počohali alpake in lame. Izvedeli smo veliko o življenju v teh krajih, kjer živi le malo ljudi, predvsem so to pastirji s svojimi čredami alpak in lam.

Ustavili smo se na kosilu, potem pa kmalu prispeli v Chivay, kjer so nas razvozili po hotelih. Midva sva se odločila, da preiskusiva še lokalne tople vrelce in se podala v kopališče. To je sestavljeno iz veliko kamnitih bazenov z vodo od 36C in več. Vmes je še kakšen bazen z mrzlo vodo, da se lahko malo pokneipaš. Preoblekla sva se v kabini, stvari pa spravila v omarice, ki ne, da se niso dale zaklenit, tudi zapret se niso dale vse. Zato sva ostala v bazenčku zraven. Malo sva se namakala v topli vodi, pa na hitro zaplavala v mrzli. Sva pa kmalu imela dovolj in se vrnila v hotel.

Dan 14

Zajtrk v hotelu in smo se odpravili proti kanjonu Colca, enemu najglobljih kanjonov na svetu, saj se stene strmo spuščajo nekje tudi do 2000m. Dolg je 70 km. Znaj je pa predvsem po tukaj živečih kondorjih.

Ustavili smo se na razgledišču Cruz del Condor. Na tej točki je dno kanjona 1.200 metrov globoko. Tu je mogoče videti kondorje, kako letijo mimo sten kanjona. Andski kondor običajno živi do 70 let in ima razpon kril približno do 2,7 metra. Imenujejo ga “Ptica večnosti”, saj je simbol dolgega življenja. Zanimivo je, da imajo kondorji enega partnerja za celo življenje, ko eden umre, drugi od žalosti stori samomor.

In res smo imeli kaj videti. Kondorjev je bilo veliko, in kar tekmovali so, kdo bo lepše jadral. Po kakšni uri smo se odpravili naprej in si še peš ogledali del kanjona. Razgledi so čudoviti. Navdušili so me kaktusi vseh vrst in oblik, ki rastejo tu.

Kasneje smo se ustavili v slikoviti vasici Coporaque, kjer smo seveda morali poskusit pijačo Colca sour, pijačo iz Pisca in Sancaya, to so plodovi kaktusa, bolj kiselkasti, a okusni.

V Chivayu smo se ustavili na kosilo, potem pa je sledila kar dolga vožnja do Puna. Ko smo prispeli, se je že stemnilo.

Najin hotel Conde de Lemos je na super lokaciji, tik ob Glavnem trgu. Z balkona sva videla, da se tam nekaj dogaja, pa sva seveda šla pogledat. Prišla sva ravno na vojaško parado v čast dneva neodvisnosti, ki se praznuje 28. in 29.7. Očitno pa tudi že pred tem. Že od kar sva prišla, je namreč cel Peru odet v rdečo in belo barvo.

Sprehodila sva se še po okrašenih in precej živahnih ulicah, potem pa si privoščila še pizzo v Bianca Pizza, res dobro, priporočam.

Dan 15

Zjutraj sva se odpravila pogledat jezero Titikaka. Jezero leži na meji med Bolivijo in Perujem, na višini 3800 m in je največje jezero v Južni Ameriki in najvišje plovno jezero na svetu. Vkrcala sva se na čoln in odpeljali smo se na ogled plavajočih otokov Uros. Ljudstvo Uros gradi te otoke iz totore, nekakšnega debelega trsja, ki ga je na pretek v plitvinah jezera. Totoro uporabljajo tudi za izgradnjo čolnov in hiš.

Izkrcali smo se na enem od otočkov, kjer so nam prebivalci pokazali način izgradnje otokov in izvedeli smo nekaj o njihovem načinu življenja. Teh otokov je ogromno, imajo tudi osnovno šolo, zdravstveni dom, pošto, trgovine…

Po jezeru smo se zapeljali še z značilnim čolnom Balsa do naslednjega otoka, kjer je bil bar in restavracija, pa seveda možnost nakupa spominkov.

Počasi smo se vrnili na kopno, šla sva si še malo ogledat center, kjer je spet potekala proslava z zborom vseh rodov vojske in policije. Privoščila sva si še kosilo z razgledom na dogajanje, potem pa sva se odjavila iz hotela, našla taksi, Uberja tu ni, in se odpeljala na avtobusno postajo. Čakala naju je 6 urna vožnja nazaj v Arequipo. To pot sva izbrala vožnjo s Cruz del Sur. Avtobus udoben, podoben tistemu s katerim sva se vozila iz Cusca do Arequipe. A precej bolj čist, tudi WC je bil kar prebavljiv. Pa še TV sva imela, kot na letalu. Jaz sem brala, pa malo spala, Grega je gledal filme. Pa se je vseeno malo vleklo vse skupaj. V Arequipo sva prišla zvečer, kovčki so naju že čakali v sobi, tokrat drugi, kot sva jo imela prej. Na terasi sva še nazdravila uspešnemu zaključku potepanja po Andih.

Dan 16

Zjutraj sva se odpravila na tržnico. Sadje, zelenjava, meso, ni da ni, no hladilnikov za meso ni. Nakupila sva še par stvari za domov, potem pa zaključila najino bivanje v tem simpatičnem mestu in odletela nazaj v Limo. Tokrat sva bivala v hotelu Surya Lima, v predelu Magdalena del Mar. Luštkan, čist in udoben hotel, soba prostorna z res ogromno posteljo.

Hotela sva si ogledat center Lime. Uberja nisva uspela priklicat, zato sva prosila v hotelu, če nama pokličejo taksi. Ko smo se že odpeljali je voznik začel jamrat, da v center pa ne bi šel, pa kakšna gužva je in tako dalje. No vseeno smo se počasi bližali centru. Zaradi praznovanja je bilo več cest zaprtih in res je bila gneča na cestah. Taksistu sem predlagala, da naju odloži na enem trgu, kakšnih 15 min peš do Plaza de Armas. Je rekel, da ne, da je prenevarno. Potem naju je peljal še malo naprej in naju odložil, pa nama zabičal, da naj ne nosiva telefona v roki. No, tukaj se prvič na celem potovanju nisem počutila sproščeno. Na cesti demonstracije, polno policije. Valila sva se z nepregledno množico proti Glavnem trgu. Toliko ljudi na kupu še nisem videla nikjer. Trg nabit z ljudmi, postavljen je bil oder in nekaj se je dogajalo. Malo sva se razgledala in odšla raziskat še okolico. Medtem se je že stemnilo, pristala sva v neki ne preveč dobri restavraciji, ni se nama ravno hodilo prav daleč iskat kaj boljšega. Nekaj sva pojedla, se odpravila do prve ceste, kjer so vozili avtomobili in uspela priklicati Uber, ki je prilezel čez slabe pol ure. Sva bila kar vesela, da odhajava iz tega hektičnega kraja.

Dan 17

Ostal nama je še en dan v Limi. Nekako naju ni več vleklo v center, sploh ta dan, ko so se kar vrstile državne proslave.

Sva se odločila za sprehod ob obali, oz. nad obalo. Hitro sva prišla do razgledišča na Pacifik, potem pa po sprehajalni poti odšla proti Mirafloresu, kjer sva bila že prvi dan potovanja. Se je prav prilegel mir in sprehod brez gneče. Ta predel Lime je zelo urejen. Veliko zelenja, parki, ljudje imajo tu piknike, praznovanja, spuščajo zmaje, ali pa sprehajajo svoje pse. Psov pa je v Peruju ogromno. Po vseh krajih, kjer sva bila, od Ollantaytamba dalje, po cestah postopa ogromno psov, vseh velikosti. Ko sva vprašala enega vodnika o teh potepuških psih je rekel, da vsi ti psi imajo lastnike, ki pa se ne brigajo kaj dosti za njih. Večinoma si sami iščejo hrano. No, v Limi pa je nekoliko drugače. Psov je tudi tukaj ogromno, a so vsi na vrvicah, lastniki pa so nekoliko preveč skrbni, saj so skoraj vsi psi pri 18C oblečeni, nekateri tudi v copatkih.

Šla sva do nakupovalnega centra Larcomar, malo stikala po trgovinicah, nakupila še par zadev in si privoščila dobro kosilo v Popular de aquí y de allá, simpatični restavraciji z dobro hrano. Peš sva se tudi vrnila v hotel. Počasi je bilo treba spakirat za odhod proti domu naslednji dan.

Domov

Po zajtrku sva se odpeljala na Letališče. Tokrat ni bilo zamud in nekako sva preživela 10 urni polet do Madrida, tokrat v ekonomskem razredu. Potem še let do Benetk in GoOpti do doma.

Peru je krasna dežela, sploh Andi, s svojo zanimivo zgodovino, kulturo, arhitekturo, odlično kulinariko in s ponosnimi ljudmi. Priporočam obisk v času njihove zime oz. “dry season”, vreme sva imela namreč vrhunsko, sonce ves čas.

Lima me ni posebej navdušila, morda ni bil ravno pravi čas zaradi njihovega praznika.

V amazonsko džunglo nisva šla, ker ni bilo časa, za to mi je nekoliko žal. Morda pa bo še kakšna priložnost.