Črna Gora

V Črni gori sem bila že par let nazaj na dopustu, tole pa je bila pravzaprav službena pot, kar pomeni delovno dopoldne in prosto popoldne. Šli sva skupaj z Jadri, sodelavko in prijateljico. To je bilo najino prvo skupno potepanje, imeli sva se super in morda še kdaj kam skočiva skupaj.

Dan 0

Leteli sva iz Ljubljane v Tivat v ponedeljek zjutraj. Ko sva pristali, sva kar nekaj časa čakali, da so nama pripeljali avto, ki sem ga rezervirala po priporočilu lastnika apartmaja Royal Bay, kjer sva bivali ta teden. Avto sva končno dobili in to avtomatika, za kar sem bila kasneje zelo hvaležna, ko sva se po polžje premikali v kolonah.

Tivat je blizu Kotorja, zato sva se odločili, da si ga kar takoj ogledava. No, za dobrih 10 km sva porabili več kot uro, nekako sva le prebili skozi tunel in parkirali. To je staro pristaniško mesto v Boki Kotorski, obdano z dobro ohranjenim obzidjem in utrdbami. Sprehodili sva se po ozkih tlakovanih ulicah v starem delu mesta, potem pa se okrepčali v senci, bilo je res vroče.

Odpeljali sva se naprej proti jugu. Ob poti sva se ustavili in z razgledne točke poslikali Sveti Štefan, luksuzen otoček, ki ga lahko obiščeš le, če imaš tam hotel ali pa rezervacijo za večerjo. Po novem pa si menda otoček lahko ogledaš vodeno, če plačaš vstopnino.

Pripeljali sva se do obmorskega naselja Dobra voda, kjer sva po manjših zapletih našli apartma, ki stoji na robu pečine. Bil je lep, prostoren, s krasnim razgledom. Na spodnji terasi je bil bazen, še nižje si se po stopnicah spustil do morja.

Žal so imeli neke težave z odtoki, zato je okoli bazena občasno grdo zaudarjalo.

Spustili sva se do morja in čeprav je izgledalo krasno je popoldan naneslo ob obalo neko penasto svinjarijo, tako da se za kopanje nisva odločili.

Dan 1

Po navadi se zbujam kar zgodaj. Ko sem vstala, sem šla še enkrat preverit stanje morja in zjutraj je bilo kristalno čisto. Zato sem z veseljem malo odplavala, sama v celem zalivu. Čudovita jutranja poživitev.

Popoldne sva se odločili, da greva pogledat na plažo Veliki pijesak, ki je tam v bližini. Plaža nabita, komaj sva našli nekaj prostora za brisači. To naj bi bila ena lepših plaž tam okoli, po tleh pa čiki, papirčki, prazne plastenke in pločevinke. Tudi očitno uporabljeno plenico sem videla ležat na tleh. Ne vem, če sem že kje videla takšno svinjarijo.

Malo sva se okopali in ke kar kmalu vrnili nazaj v apartma.

Dan 2

Odpeljali sva se v Virpazar, ki je bilo izhodišče za izlet po Skadarskem jezeru, največjem jezeru na Balkanu, ki si ga delita 2/3 Črna Gora in 1/3 Albanija. Je največji rezervat ptic v Evropi in počivališče le teh, ko se selijo med Evropo in Afriko. Vkrcali sva se na čoln in zapluli smo po mirni vodi. Opazovali smo preproge iz lokvanjev in jate raznih ptic. Lepo in mirno.

Ustavili smo se na enem izmed mnogih otokov in se povzpeli po stopnicah, ki jih v tisti vročini ni hotelo zmanjkati, do samostana Kom. To je majhen pravoslaven samostan iz začetka 15. stoletja z dobro ohranjenimi freskami. Po ogledu smo se spustili nazaj do čolna in odpluli naprej. Kmalu smo ugotovili, da sva v skupini na čolnu edini balkanki, pa smo se malo pomenili z vodnikom “po naše”.

Potem smo se ustavili sredi jezera na primernem prostoru za kopanje in večina nas je poskakala v vodo, ki je bila ravno prav hladna za super osvežitev.

Ko smo se vrnili v Virpazar, sva si v eni mnogih tamkajšnjih restavracij privoščili kosilo v senci, potem pa se odpravili še v Petrovac na Moru, znano črnogorsko letovišče. Simpatično malo mestece, ki pa je kar pokalo po šivih od turistov.

Odpeljali sva se naprej proti najinem apartmaju in ob poti uspeli najti simpatično divjo plažico, da sva še malo zaplavali. Pot do nje je vodila skozi luštkan gozdiček, ki pa so ga čisto skazile gore smeti.

Dan 3
Popoldan sva se odločili da se greva kopat na Kraljičino plažo. Do te plaže je možen dostop samo po morju, leži v majhnem zalivu pod visokimi pečinami. Odpeljali sva se v Čanj in se na koncu natrpane plaže vkrcali na ladjico, ki te pripelje na Kraljičino plažo. Voda je kristalno čista, prijazen plažni delavec nama je zrihtal senčnik v prvi vrsti. Malo sva plavali, brali, klepetali, šli nekaj pojest v tamkajšnji lokal in že sva se morali vrniti. Zelo priporočam vsakemu, ki mu ni do natlačenih plaž.

Dan 4

Ta dan sva nekoliko prej zaključili z delovnimi obveznostmi in sva sklenili, da si ogledava Lovčen in mavzolej Petra II. Petroviča Njegoša, črnogorskega voditelja, pesnika in filozofa iz Najprej sva se zapeljali v Cetinje, od tam pa naprej v nacionalni park. Na koncu vodi do mavzoleja še kar nekaj stopnic, ki vodijo skozi tunel navzgor. Mavzolej je zgrajen po zamisli Ivana Meštrovića. V mavzoleju je Njegošev kip z orlom v ozadju, ki je težek 28 ton. V kripti je grobnica iz belega marmorja z njegovimi posmrtnimi ostanki.

Zunaj je krasen razgled na vse strani. Ker je vse skupaj nahaja na 1660 m.n.m. je bila temperatura zelo prijetna, vsaj 10C je bilo manj, kot ob morju.

Z Lovčena sva se nato zapeljali po Kotorskih serpentinah. 25 serpentin, ozka cesta, a razgledi so prekrasni. Nekajkrat sva se ustavili in se razgledali, res je čudovito. Ko sva se spustili do Kotorja sva se ob obali zapeljali še do mesteca Perast. Tam sta dva zanimiva otočka, Sveti Juraj in Gospa od Škrpjela. Ta zadnji je edini umetno zgrajen otok na Jadranu. Zgrajen je bil na skali (Škrpjel), potem ko sta leta 1452 dva beneška mornarja iz Perasta na njem našla podobo Device Marije. Ta otok sva si šli tudi pogledat. S čolnom so naju zapeljali na otoček. Res je majčken in kaj dosti za ogledovat ni. Ko sva spet pristali na kopnem, sva si privoščili okrepčilo in se odpravili nazaj proti jugu. Ker sva se peljali mimo Budve sva sklenili obiskat še kakšno tamkajšnjo plažo. No, tudi če je ne bi. Natlačeno, glasno, umazano, še v morju je bila gneča. Kar kmalu sva se pobrali in se vrnili v apartma.

Dan 5

Popoldne sva obiskali plažo Utjeha. V bistvu nič drugačna, kot vse ostale črnogorske plaže, nabutana in precej umazana.

Zvečer sva se odpravili v center Dobre Vode. Optimistično sva se zapeljali do morja, pa skoraj obtičali na “rivi” pri vsem kaosu z avtomobili, motorji, pešci. Sva se nekako izmotali in parkirali potem kar nekaj stran od morja.

Ta čas je v Črni gori res nevzdržna gneča. Na plažah, pa tudi na cestah. Glavna cesta, ki pelje vzdolž obale je natlačena in zastoji so stalnica. Od tam, kjer sva bivali do Budve je bilo manj kot 50 km, a se zna vožnja razvleči na dve uri in več. Policijske kontrole so zelo pogoste. Naju so ustavili dvakrat in ko so ugotovili, da sva Slovenki, nama tudi papirjev ni nihče pogledal.

Ljudje so prijazni, stavek, ki sva ga največkrat slišali v tem tednu pa je bil: V Sloveniji imate pa tako lepo, čisto!

Dan 6

Dan za vrnitev.

Na poti proti letališču v Tivatu sva se ustavili še v Budvi. Mesto je z več kot 2500 leti eno najstarejših naselij ob jadranski obali in je središče Črnogorskega turizma, znano po dobro ohranjenem srednjeveškem obzidanem mestu in peščenih plažah.

Sprehodili sva se po starem mestnem jedru, ki je res lepo, potem pa je že prišel čas, da na letališču vrneva avto in odletiva domov.

Vsekakor je Črna Gora vredna obiska, a konec julija ni najbolj primeren čas, razen če vas vročina in gneča na vsakem koraku ne moti.