Lizbona

Oktober je tu in čas za naš ženski izlet. Letos se bomo nekaj dni družile v Lizboni.

Dan 0

Letele smo iz Benetk. Med letom vse po starem, večina prespi celo pot. Po pristanku smo se odpravile proti apartmaju, ker smo bile še nekoliko zgodnje, smo si privoščile prvo kavo… no, če smo povsem iskrene je bila to prva sangrija. Apartma smo imele rezerviran preko bookinga na Avenida Casal Ribeiro, izkazalo se je za super lokacijo, dokaj blizu metroja in čisto zraven trgovine. Po namestitvi smo se odpravile na raziskovanje.

Najprej smo se z metrojem odpeljale do osrčja mesta. Trg Rossio oz. uradno Praça D. Pedro IV nas je takoj očaral s svojim značilnim tlakom v obliki valov, ki ti hitro zmede ravnotežje. Sprehodile smo se do dvigala Santa Justa. To železno čudo iz leta 1902 je zgradil Raoul Mesnier du Ponsard, učenec znamenitega Eiffla, kar se na dizajnu takoj opazi. Dvigalo sicer povezuje spodnji predel Baixa z višje ležečim trgom Carmo, a nam žal ni bilo usojeno. Zaradi nedavne tragične nesreče z vzpenjačo so bile vse podobne naprave v mestu začasno zaprte.

Nič ne de, Lizbona se najbolje doživi peš. Po zanimivih tlakovanih ulicah smo prišle do mogočnega trga Praça do Comércio, ki se odpira proti reki Tejo. Trg je nastal po uničujočem potresu leta 1755 na mestu nekdanje kraljeve palače, zato mu domačini še danes pogosto pravijo Terreiro do Paço (Palačni trg). Obkrožajo ga značilne rumene arkadne zgradbe, v središču pa kraljuje mogočen kip kralja Jožefa – Dom José I. na konju.

Večer smo zaključile v restavraciji Em Alta Na Baixa. Če iščete prostor z vrhunsko hrano in pravo energijo za začetek potovanja, to je to!

Dan pa se seveda ni končal tam. Sledil je še obvezen ženski čvek na naši terasi ob kozarčku dobrega portugalskega vina.

Dan 1

Drugi dan smo namenile izletu v Sintro. Vožnja z vlakom iz Lizbone traja približno 40 minut. Hitro je minila in že dopoldne smo stopile v ta mistični svet pod zaščito Unesca.
Najprej smo se podale do mesta. Ogledale smo si  Palácio Nacional de Sintra, palačo z značilnima ogromnima dimnikoma, ki sta postala simbol mesta. Čeprav je bila prvotno mavrska palača, so jo portugalski kralji skozi stoletja spreminjali v svojo poletno rezidenco, kar se vidi v mešanici gotskih in renesančnih stilov. Malo smo se še sprehodile po mestnih uličicah in čas je bil, da nadaljujemo do palače Pena, ker smo imele vstopnice z določeno uro.
Nato se je začela mala logistična drama. Načrt je bil preprost. Poklicati Uber do vrha hriba. A ni šlo. Zaradi gneče in zapor Uber preprosto ni prišel do dogovorjenega mesta. Ko smo že skoraj obupale, smo prišle do postajališča s tuk-tuki. In se dogovorile za vožnjo. Izkazalo se je za najboljšo možno odločitev. Adrenalinska vožnja po strmih, ovinkastih cestah med mogočnimi drevesi je bila posebno doživetje, ki ga z avtom ne bi izkusile. Šest prijateljic, veter v laseh in smeh do vrha do gradu Pena.
Palača Pena je bila nekoč kraljeva rezidenca. Kralj Ferdinand II. je v 19. stoletju kupil ruševine starega samostana in jih spremenil v poletno zatočišče za svojo družino. Bila je v uporabi vse do leta 1910, ko je bila na Portugalskem razglašena republika. V notranjosti so sobe še danes opremljene tako, kot so jih zapustili zadnji stanovalci, kar obiskovalcem nudi pristen vpogled v njihovo vsakdanje življenje. S svojimi kričeče rumenimi in rdečimi stolpiči deluje kot iz Disneyjeve pravljice. Ponuja neverjetne razglede, ki ob jasnem vremenu sežejo vse do Atlantika. 
Po ogledu vseh teh grajskih soban in vrtov smo se polne vtisov vrnile v Lizbono.

Po vrnitvi iz Sintre bi človek mislil, da bomo samo še padle v posteljo, a Lizbona nas je premamila s svojo večerno energijo. Pa tudi lakota je naredila svoje. Odpravile smo se v Time Out Market (Mercado da Ribeira). To ni navadna tržnica, ampak pravi kulinarični tempelj pod mogočno kupolo, kjer so na enem mestu zbrane stojnice najboljših lizbonskih chefov.

Vzdušje tam je neverjetno. Dolge skupne mize, ogromno ljudi, vonj po sveže pripravljeni hrani, vinu in sladicah. Čeprav je bila gneča, smo uspele najti kotiček in si privoščiti vsaka nekaj drugega. Odprto imajo do polnoči, ob koncih tedna celo dlje, tako da je to popolna lokacija za pozno večerjo po napornem dnevu.

Dan 2

Zraven apartmaja smo imele trgovino, tako smo si vsako jutro privoščile okusen zajtrk. Kavico pa smo si privoščile nekje ob odhodu iz apartmaja.
Tretji dan je bil rezerviran za predel Belém.  To je zgodovinsko srce Lizbone, od koder so se v 15. in 16. stoletju na pot podajali največji portugalski raziskovalci, kot sta bila Vasco da Gama in Ferdinand Magellan. Danes je to prostoren in sončen del mesta ob reki Tejo.
Začele smo pri ikoničnem Torre de Belém. Ta utrdba iz 16. stoletja, ki stoji ob obali reke Tejo, je bila zadnja stvar, ki so jo videli portugalski pomorščaki, ko so se podajali v neznano. Žal so ga ravno obnavljali, tako da smo si ga lahko ogledale le od zunaj.
Pot smo nadaljevale mimo ganljivega spomenika padlim vojakom v čezmorskih vojnah, Monumento aos Combatentes do Ultramar, kjer gori večni ogenj, do mogočnega Padrão dos Descobrimentos. Ta spomenik v obliki karavele je pravi poklon portugalskim dpomorščakom.  Na njem so upodobljeni vsi ključni možje, ki so s svojimi potovanji spreminjali zemljevid sveta. Tlakovan mozaik pred njim pa prikazuje vse njihove poti.
In smo prišle do tistih famoznih kolačkov. Vrste pred slaščičarno Pastéis de Belém niti ni bilo. Ko sem bila tam pred leti je bila gneča nepopisna. Slaščičarna deluje od leta 1837. Tu pripravljajo izvirne portugalske jajčne kolačke po strogo varovanem samostanskem receptu.
Bilo je zelo vroče, zato smo poiskale nekaj sence, a ko zagrizneš v toplo, hrustljavo listnato testo s kremnim polnilom, posuto s cimetom, pozabiš na vseh 30 stopinj Celzija. Vseeno smo si nekoliko odpočile v senčnem lokalu ob hladni pijači.
Popoldne smo zamenjale zgodovino za sodoben, industrijski vibe v LX Factory. Ta nekdanji tovarniški kompleks pod ogromnim rdečim mostom 25. aprila je danes srce kreativne Lizbone. Celotno območje je galerija na prostem. Najbolj znana je verjetno velikanska čebela, narejena iz odpadnih materialov, delo svetovno znanega umetnika Bordala II, ki te pričaka blizu vhoda. Pretaknile smo vse trgovinice z lokalnimi dizajni in seveda pokukale v znamenito knjigarno Ler Devagar, kjer so stare tiskarske stroje spremenili v umetniške instalacije.
Zaključile smo s poznim kosilom v restavraciji Matchamama. To je bil zadetek v polno. Azijsko-perujska fuzija, tako imenovana nikkei kuhinja je bila točno to, kar smo potrebovale. Sveže, lahkotno in polno okusov.
Dan smo zaključile polne vtisov, s tistim prijetnim občutkom, da smo videle dva popolnoma različna obraza mesta.

Dan 3

Dan smo začele v modernem predelu Parque das Nações, ki je zrasel na območju nekdanje industrijske cone za svetovno razstavo EXPO ’98. Najprej smo se zapeljale do mogočnega mostu Vasco da Gama. Dolg je več kot 12 kilometrov in ko gledaš proti obzorju, se zdi, da se sploh ne konča. Zgrajen je bil za razstavo EXPO ’98, prav v letu, ko so praznovali 500 let, odkar je Vasco da Gama prvič prijadral v Indijo. Še posebej zanimiv je podatek, da so morali pri njegovi gradnji upoštevati celo ukrivljenost Zemlje, da se je vse pravilno izšlo. 
Nadaljevale smo peš ob reki Tejo, kjer smo si privoščile obvezno kavo z razgledom. Pot nas je vodila do Torre Vasco da Gama. Povzpele smo se na vrh in z višine 145 metrov uživale v 360 stopinjskem pogledu na reko in futuristično sosesko pod nami.
Še sprehod mimo znamenitega akvarija in po Alameda dos Oceanos. To je prava galerija na prostem. Med hojo smo občudovale tiste zabavne stožčaste vodomete in šle skozi železniški podhod, kjer stražijo ogromne, umetniške skulpture sov.
Potem smo se z avtobusom vrnile v staro dušo mesta, v Alfamo. Po labirintu strmih, tlakovanih uličic smo prišle do restavracije O Carvoeiro, kjer smo bile navdušene nad okusno hrano. Ne pretiravam, boljšo hobotnico ne vem, če sem že kdaj jedla. Da bi malce “razgibale” kosilo, smo se povzpele na grad São Jorge, ki nas je nagradil z najlepšim razgledom na mestno jedro in reko Tejo. Sprehod po mogočnem srednjeveškem obzidju, kjer se med obiskovalci mirno sprehajajo pavi, je bil prav sproščujoč.
Nato pa je sledila vožnja z legendarnim lesenim tramvajem.
Prebrale smo, da gre za krožno vožnjo, kjer bomo v miru opazovale mesto, a ni šlo ravno po planu. Na postaji Chiado nas je šofer neusmiljeno vse nagnal ven – konec vožnje! Namesto krožne poti smo tako dobile nepričakovan postanek v Chiadu, malo smo se sprehodile naokoli, potem pa se z metrojem vrnile v Alfamo. 
Vrhunec večera je bil v Sr. Fado. Tam nas je čakala prava kraljevska pojedina. Mize polne domačih dobrot, glasba pa nepozabna. Ob pesmih fada, ki so polne tistega značilnega portugalskega hrepenenja – saudade, smo ob kozarčku vina v tišini vpijale dušo mesta. Popoln zaključek tega pestrega dne.

Dan 4

Zadnji dan smo namenile obmorskemu šarmu in se po zajtrku z vlakom odpravile v Cascais. To nekdanje ribiško mestece, ki je danes mondeno letovišče, nas je pričakalo s svojo eleganco, a tudi s pošteno porcijo sonca.
Najprej kava, potem pa smo se peš podale na ogled pečin. Pot do znamenite Boca do Inferno (usta pekla) se je kar vlekla, bilo je namreč zelo vroče. A je bilo vredno. Gre za mistično brezno v obalnih pečinah, kjer Atlantik s svojo surovo močjo udarja ob skale in ustvarja dramatično pršenje vode ter globoko bučanje, po katerem je točka dobila ime. 
Našle smo kotiček v senci in se ohladile s sladoledom. Potem pa ob obali počasi nazaj proti centru mesteca. S prijateljico sva poiskali pošto. Za nakup znamk za razglednice sva porabili celo uro; vzameš listek s številko in ko si na vrsti ti povejo, da ni pravi listek in spet vzameš drug listek in potem prideš na vrsto do iste osebe, a ker je listek pravilen to pot lahko kupiva tiste znamke.  Sledilo je nekaj šopinga, iskanje tistih zadnjih spominkov, keramike in daril za domov.
Za kosilo smo se odločile za  Flamingo Restaurant & Bar. No, tukaj nas je sreča zapustila. Hrana preprosto ni bila dobra. Še slabša postrežba. Vsako potovanje ima kakšen tak kulinarični “kiks”, a se nismo pustile motiti. Situacijo smo hitro in učinkovito rešile v NATA Lisboa – Cascais. Njihovi Pastéis de Nata so bili točno to, kar smo potrebovale, da smo si popravile okus. Topli, hrustljavi in sladki.
Z vlakom smo se vrnile v Lizbono in zvečer v apartmaju še zadnjič nazdravile našemu ženskemu odklopu. 

Dan 5
Let nazaj smo imele že ob 6.45 zjutraj, zato smo spakirale že prejšnji večer. Zjutraj, no v bistvu še ponoči, pa smo se samo  “zlile” v taksi, ki nas je odpeljal na letališče. 

Domov smo prinesle veliko več kot le keramične spominke in kolačke Nata. To je bilo potovanje tisočerih razgledov in doživetij. Od mistične Sintre do melanholičnega fada in modernega nabrežja ob mostu Vasco da Gama… Lizbona ima toliko obrazov, da jih v nekaj dneh preprosto ne moreš vseh spoznati. A prav to je čar, pustile smo si nekaj razlogov, da se tja še kdaj vrnemo.

Do naslednjič: obrigada, Lisboa!