Kreta
Spet so minila 3 leta in prišel je čas, da se vrnemo v Grčijo. Tokrat na Kreto.
Šli smo s trajektom iz Trsta do Patrasa. Kot po navadi smo potovali kot palubni potniki. V Patras smo prišli okoli 15h popoldne naslednji dan. Sledila je še vožnja do Pireja, kjer smo se zvečer vkrcali na naslednji trajekt, prespali in zjutraj okrog 6h smo prispeli v Heraklion.
Za pot smo porabili skoraj 2 dneva, a tako pač je, če se odločiš za kampiranje.
Za začetek naše grške avanture smo se odločili za zahodni del otoka. Na poti iz pristanišča v Heraklionu smo se ustavili v Knososu. To je starodavno mesto in eno najpomembnejših središč minojske civilizacije med leti 2000 in 1400 pr. n. št.. Najbolj znana znamenitost Knososa je mogočna palača, ki velja za največjo in najpomembnejšo minojsko palačo na Kreti. Palača je slovela po svoji zapleteni arhitekturi, labirintnih hodnikih, dvoriščih in freskah. Knosos je povezan tudi z mitom o Minotavru, ta mitološka pošast naj bi se nahajala v enem od labirintov.
Nadaljevali smo pot in se utaborili v kampu Mithimna. V kampu je bilo veliko sence, imeli so tudi restavracijo in na plaži ležalnike in senčnike.
Nekaj dni smo ostali tukaj, uživali v morju in na plaži, vmes smo si ogledali še Chanio in šli na izlet na Balos.
Chania je drugo največje mesto na otoku in eno najbolj slikovitih mest v Grčiji. Najbolj prepoznaven del mesta je staro beneško pristanišče s svojim slikovitim svetilnikom. Mesto je znano po ozkih tlakovanih ulicah, tradicionalnih tavernah in barvitih zgradbah.
V laguno Balos smo se odpravili z ladjico, saj je kraj precej nedostopen, lahko se sicer podaš peš, a je kar dolga pot, poleti pa tudi zelo vroče. No, ladjica je bila natrpana in tudi ni bilo prav veliko sence, a se je izplačalo, kopanje tukaj je bilo nepozabno. Balos je prekrasen s svojo turkizno modro vodo in belim peskom, ki na določenih delih postane rožnat zaradi drobcev školjk.
Tako je minilo nekaj dni in odpravili smo se na drug konec otoka.
Kampov na Kreti ni prav veliko. Na poti do JV dela Krete smo se najprej ustavili v mestu Rethymno. Povzpeli smo se na Beneško utrdbo Fortezza, od kjer je čudovit razgled. Znotraj utrdbe je tudi gledališče Erofili, kjer se poleti še vedno odvijajo kulturni dogodki.
Po precej dolgi vožnji smo prispeli v Camping Koutsounari. V kampu so nas že pričakovali, saj jih je šef prejšnjega kampa samoiniciativno klical in povedal da pridemo. Dobili smo luštne parcele v senci. Tukaj smo ostali 4 dni, otroci so uživali v vodnih aktivnostih. En dan smo se zapeljali na izlet v Vai Palm Forest. To je največji naravni nasad palm v Evropi. Znamenit je po svoji edinstveni lepoti, saj obsega več tisoč dreves vrste kretska datljeva palma, ki rastejo ob slikoviti plaži s kristalno čistim morjem in belim peskom. Plaža Vai je ena izmed najbolj priljubljenih na Kreti, ne le zaradi palmovega gozda, ampak tudi zaradi svojega tropskega vzdušja.
Tukaj smo se dobili še z dvema prijateljema, ki sta počitnikovala v Matali. Malo smo raziskali okolico in se kopali. Hči je med plavanjem pod vodo z glavo, točneje z nosom, butnila ob skalo. Izgledalo je grdo, a so jo v ambulanti nad plažo lepo oskrbeli in ni bilo hujšega.
Odpravili smo se tudi do slapa Milonas. Kar nekaj časa smo hodili in ko smo končno prišli, smo bili kar razočarani, najbolj otroci. Bilo ni namreč nobene vode. Malo je kapljalo, to je bilo pa tudi vse. Smo otroke potem peljali na gokart, pa so bili zadovoljni.
V kampu je bila na plaži ena malo večja restavracija. En večer smo se odpravili tja na pijačo. Posedli smo se za mizo zunaj ob bazenu in ugotovili, da smo uleteli na ohcet. In tu se je, kot že večkrat, pokazala kretska gostoljubnost. Nihče nas ni postrani gledal, še več. Prinesli so nam krožnike in cel kup hrane, od mesa do sladice, ker na ohceti se pač jé. Tako smo sedeli, jedli in opazovali zanimive grške plese in ostalo dogajanje.
Tako je hitro minilo teh nekaj dni. Prijatelja, s katerima smo se dobili sta bila navdušena nad Matalo, zato smo se odločili, da zadnje dneve preživimo tam.
Matala leži na južni obali, približno na sredini otoka. Tam je tudi kamp. No ko smo prišli do tja smo se vsi strinjali, da v takem kampu pač ne bomo. To je izgledalo kot neko prašno polje s tremi skrivenčenimi drevesci. Katastrofa. In smo šli na lov za apartmaji. Po kar dolgem iskanju smo dobili luštno namestitev, dovolj sob, da nas je vseh 10 lahko spalo skupaj v eni hiši. Do plaže ni bilo daleč in mestece je prav simpatično. Matala je majhno, slikovito obmorsko naselje znano po svoji edinstveni plaži in zgodovinskih znamenitostih. Ena izmed glavnih znamenitosti so jamske votline, vklesane v pečine ob obali, ki segajo v prazgodovino. Te votline so bile prvotno uporabljene kot grobnice v rimskem obdobju, v 60. in 70. letih 20. stoletja pa so postale priljubljeno zatočišče za hipije, s čimer je naselje postalo simbol hipijevskega gibanja. Plaža je znana po svojem peščenem obalnem pasu, ki je obkrožen z mogočnimi pečinami in po kristalno čistem morju. Raziskali smo jame, skakali po valovih in zelo dobro jedli. V Matali je cel kup restavracij z odlično hrano, krasnim razgledom in nizkimi cenami.
En dan smo se podali do Rdeče plaže. Hodili smo kakšne pol ure čez hrib. Plaža znana tudi kot Kokkini Ammos, je ena najbolj slikovitih in osupljivih plaž na Kreti. Dobila je ime po svojem značilnem rdečkasto-oranžnem pesku in dramatičnih pečinah, ki jo obkrožajo. Na plaži je tudi manjši lokal, kjer smo se malo ogladili v senci.
Obiskali smo še arheološko najdišče Agia Triada in Agioi Deka, kjer smo si ogledali tamkajšnjo grobnico desetih usmrčenih kristjanov in si se po rimski poti sprehodili skozi nasad več sto let starih oljk.
In že je prišel čas, da zapustimo ta prekrasen in gostoljuben otok.
Trajekt iz Krete smo imeli zvečer, pa smo naredili veselje otrokom in smo dan preživeli v vodnem parku Watercity.
Zvečer pa na trajekt. Ravno se je zaključevalo SP v nogometu in smo na ladji pogledali finalno tekmo. Zjutraj smo prispeli v Pirej. Sledila je še vožnja do Patrasa s postanki, med drugim tudi ob nam že znanem Korintskem prekopu.
Tu smo se zvečer vkrcali na trajekt. Velikokrat smo se že vozili s trajekti do in iz Grčije, ampak ta je bil pa res katastrofa. Neka čudna ladja, na ladji sami tovornjakarji, umazano… Ko smo končno prispeli v Trst smo čakali še več kot uro, saj so na ladjo prišli policisti in očitno nekaj iskali. Ven so nas potem peljali skozi neka skladišča, skratka vsi smo bili veseli, ko smo končno stopili na trdna tla.
Še vožnja do doma in dopust smo zaključili.
Na Kreto se sigurno še vrnem, narava in ljudje so tam neverjetni.
