Kope
sobota
Ker je bil napovedan lep vikend po zadnji kar precejšnji ohladitvi, sva se odločila da skočiva nekam na “pohodniški” vikend. Odločila sva se za Kope.
Štartala sva okoli pol osmih in se že pred deseto skozi meglo prebila na sončne Kope. Parkirala sva na PZA pri Grmovškovem domu. Poleg naju sta bili parkirani še dve vozili.
Malo sva še posedela na prijetnem sončku, potem pa se odpravila na pohod proti Ribniškem jezeru. Pot je dobro označena, narava in razgledi pa krasni. Najprej sva se povzpela na Črni vrh, ki je z 1543m najvišji vrh Pohorja. Potem sva še kakšno uro hodila do Ribniške koče, kjer sva nekaj popila in se odpravila naprej preko Jezerskega vrha, kjer stoji spomenik padlim borcem planincem, do Ribniškega jezera. To ni pravo jezero, ampak šotno barje, ki se napaja samo z deževnico. Menda v jezeru prebiva povodni mož Jezernik, zato tudi moli iz vode kakor jerbas velik, zeleno obrasel drevak, na katerem se Jezernik včasih po površju okrog vozi. Bilo je res lepo. Nizki borovci vse naokrog, voda, sonce in mir. Tudi ljudi ni bilo prav veliko.
Nazaj sva se vrnila po približno isti poti z manjšimi ovinki. Bilo je kar nekaj ljudi, ki so nabirali brusnice, pa tudi gobarjev. Grega je spotoma našel dva precej velika jurčka. Prehodila sva 13 km in z vsemi postanki porabila kakšnih 5 ur.
Popoldan sva se martinčkala na sončku in malo poklepetala s sosedom.
nedelja
Ponoči je bilo kar mrzlo, a sva bila fino zadekana. Tudi zjutraj sva se dobro oblekla, a ko je posijalo sonce je bilo prijetno toplo. Po zajtrku sva se podala v drugo smer kot dan prej. Najprej mimo vodnega zajetja na vrh Pungarta, do energetskih točk, kjer sva malo postala, da so se nama zrihtale čakre. Potem sva nadaljevala čez Veliko Kopo proti Mali Kopi in naprej do Partizanskega doma. Malo sva posedela in nadaljevala po krožni poti proti izhodišču. Kar nekaj časa sva hodila po cesti, ki sicer ni prometna, pa sva se odločila, da jo mahneva skozi gozd, kjer je tudi vodila ozka potka. Nabrala sva cel kup lisičk in srečala košuto. Po kar dolgem vzponu sva prišla nazaj na Veliko Kopo in sledil je samo še spust pod sedežnico. Prehodila sva dobrih 9 km v slabih 4 urah z vštetimi postanki in nabiranjem gob.
Malo sva še posedela na soncu potem pa se počasi odpravila proti domu.
