Balkanska tura, Albanija

Za krompirjeve počitnice sva se odločila za potepanje po Balkanu. Ker sva veliko slišala o Albaniji, naju je zanimalo kako izgleda v resnici, saj jo nekateri zelo hvalijo, drugi pa… no ja, ne ravno. Je kar dolga pot, a bilo je napovedano lepo vreme in sva šla.

Dan 1

Zjutraj sva štartala okrog 6h in po dolgi vožnji končno prišla v Niš, ki je bila najina prva postojanka. Na Hrvaško srbski meji je šlo brez daljšega čakanja. Parkirala sva pod obzidjem trdnjave in sva imela tam namen tudi prespati. Parkirnina 200 din (1,7€) zadošča za cel dan, če prespiš pa plačaš še enkrat toliko naslednji dan.

Najprej sva si ogledala Niško trdnjavo ki leži na desnem bregu reke Nišave. Trdnjava je lepo ohranjena. Obstoječo trdnjavo so zgradili Turki v začetki 18. stoletja. Obzidje je dolgo več kot 2 km. od leta 1966 je tukaj vsako leto Niški filmski festival. Sprehodila sva se znotraj obzidja in se ustavila na pivu. Ogledala sva si še center Niša, ki leži na drugem bregu Nišave. In ker sva bila že lačna, sva se ustavila v restoranu Stambolijski, kjer sva brez rezervacije komaj dobila mizo. Karađorđeva šnicla in šopska solata, v Srbiji preverjeno dobro. Odpravila sva se nazaj proti avtu in ker sva imela še nekaj časa, sva se odločila, da se odpeljeva še nekoliko naprej, tako sva prespala na počivališču Čečina ob avtocesti med Nišem in Leskovcem. Ponoči je bilo kar mraz, a sva se na to pripravila z debelimi kovtri in odejo.

Dan 2

Zjutraj sva pozajtrkovala, šla na kavo v bife na počivališču, potem pa se odpeljala naprej. Najin prvi postanek je bil mišljen v Donji Lokošnici, vasici rdečih paprik. A dlje ko sva se vozila, slabša je bila cesta, na koncu sva pristala na zluknjani makadamski poti, tako da sva se raje obrnila in nadaljevala proti Makedoniji. Na avtocesti ni bilo veliko prometa, se pa je tam vozilo marsikaj, od traktorjev do kolesarjev. Peljala sva se mimo Skopja in se ustavila v majhni vasici Kamenjane, malo naprej od Tetova. To je izhodišče za ogled osmih slapov. Naredila sva krožno turo, kar je trajalo kakšne 3 ure in pol. Srečala sva nekaj pohodnikov, a ne prav veliko. Pot je lepo urejena z mnogimi mostički, stopnicami in klopmi. Res je na poti 8 slapov. Območje spada v narodni park Šar Planina in razgledi na jesensko pokrajino so bili prekrasni. Ko sva za sabo pustila zadnji slap, sva se vračala po drugi poti, zadnji del po cesti. In to je pokvarilo sicer krasen izlet. Smeti kamorkoli si se obrnil. Ampak tam očitno to nikogar kaj dosti ne moti, saj sva srečala kar nekaj žensk in otrok, ki so preživljali sončno nedeljsko popoldne na nekakšnih piknik prostorih, sredi vse tiste svinjarije.

Po končani turi sva se odpeljala naprej proti Ohridskem jezeru. Malo naju je presenetilo, da sva videvala na območju od Tetova in Kičeva same albanske zastave, pa niti ene makedonske. Peljala sva se ob vzhodni obali Ohridskega jezera. Tu se nisva ustavljala, saj smo si ta del že ogledali nekaj let nazaj. Po prečkanju meje z Albanijo je bila že trdna tema, saj se začne mračiti že malo po peti uri, zato sva poiskala prostor za prenočevanje. Pristala sva v kampu Arbi, zelo lepo urejen kamp, kjer sva bila skoraj sama. Restavracija v kampu ni delala, pa naju je prijazen lastnik napotil do restavracije nedaleč stran, kjer sva kar dobro jedla.

Dan 3

Zjutraj sva si po zajtrku še ob dnevni svetlobi ogledala kamp, res priporočam. Zelo urejen, sanitarije čiste, ni pa sence, tako da poleti mora biti hudo vroče. Sprehodila sva se še ob jezeru in bila spet zgrožena, ko je v pravem slapu v jezero bruhala odpadna voda sumljivega vonja in barve, polna neke pene. In to ne samo na enem koncu!

Odpeljala  sva se naprej. Malo me je bilo strah albanskih cest, a sem bila prijetno presenečena. Ceste so urejene, nekatere vidno nove, je pa res da v notranjosti skoraj ne najdeš ravne ceste, sami ovinki. Na poti sva se ustavila na pijačo ob majhnem jezeru v Rezortu Mezini Sheleur. Zelo prijazno osebje in lepo urejen vrt ob jezeru. Počasi sva priovinkarila do kanjona Langarica. Očitno že dolgo ni bilo kakšnega konkretnega deževja, saj je bila struga reke skozi kanjon skoraj prazna. Dober vtis so nekako “pokvarili” bagerji in druga mehanizacija, ki razkopavajo po strugi, tako da sva imela občutek, da sva prišla na gradbišče, ne pa v neokrnjeno naravo.  Parkirala sva na zaprašenem parkirišču in se podala do mostu Kadiut. To je stara otomanska kamnita brv čez reko Langarico  Most je bil zgrajen v 18. stoletju in označuje začetek kanjona. Čez most na drugi strani struge so termalni vrelci Benja. Voda ni bila prav topla, a je bilo precej vroče in bazenčki so bili polni kopalcev. Toliko turistov kot tu, nisva srečala po celi Albaniji. Malo sva si še ogledala okolico, potem pa jo mahnila v Përmet.

Përmet je mesto ob reki Vjosë, znamenitost mesta je ogromna skala Guri i Qytetit, na katero sva se tudi povzpela in nudi krasen razgled. Zavila sva še v center mesta in se ustavila v restavraciji Sofra. Hrana je bila vrhunska, predjed in glavni jedi sta bili zelo okusni, natakar pa zelo prijazen.  

Nadaljevala sva v Gjirokastër, se je pa medtem že stemnilo in sva se namenila ogledat tamkajšnji grad pač v temi. Vzpenjala sva se po ozkih uličicah, nekako prišla pod grad, a do vhoda nisva prišla, nič ni bilo osvetljeno, naenkrat sva se znašla na nekem gradbišču. Ni se nama zdelo vredno, da bi se še kdo poškodoval in sva se obrnila.

Prespala sva v kampu Ora. Bolj kot kamp, je to s ceste umaknjeno ograjeno parkirišče. Je sicer možen priklop na elektriko, izpust odpadne vode, ob lokalu je na razpolago wc in tuš, pa vseeno ni to moje pojmovanje kampa. No, za prespat je bilo.

 

Dan 4  

Prva točka ogleda za ta dan je Syri i Kaltër, oz. Blue eye. To je izvir sladke vode več kot 50 m globoko. Parkirala sva na označenem parkirišču in se podala ob jezeru proti izviru. Začetek poti ni nič posebnega, saj hodiš po cesti, ki sicer ni za splošni promet, se pa veliko ljudi vozi z nekakšnimi električnimi motorji, ki jih na vhodu v park lahko rentaš za 5€. Potem pa prideš do zadnjega dela jezera z mostički čez krasno modro vodo in kmalu sva prišla tudi do izvira. Takih barv vode res ne vidiš pogosto. Vsi odtenki zelene in modre, ki si jih lahko zamisliš. Prekrasno. Vzpela sva se še na razgledno točko od koder je osupljiv pogled. Potem sva se še nekaj časa zadržala ob prelepi modri vodi in v bližnjem lokalu popila ob lepem razgledu še kavo.

Počasi sva se vrnila do avta in polna vtisov nadaljevalo pot proti morju. Raziskovanje albanske obale sva seveda pričela v Ksamilu, ki je eno najbolj obiskanih obalnih letovišč domačih in tujih turistov. Samo mesto mi ni bilo prav nič všeč. Pozidano s hoteli do zadnjega kotička, nekako brez duše. Obiskala sva eno od bližnjih plaž in zaplavala v morju, saj je bilo kar vroče. Po prijetni ohladitvi sva se odpeljala  iz tega “hotelskega” naselja proti mestecu Sarandë. Parkirala sva na primernem mestu in se peš podala do centra mesta ob morju. Čeprav je tudi to precej turističen kraj z množico hotelov, je precej bolj simpatičen. Ob morju in plaži vodi dolga sprehajalna pot ob palmah in majhnih lokalčkih. Skočila sva na kosilo v restavracijo Marini, kjer sva bila spet navdušena nad hrano in postrežbo, potem pa sva se še malo sprehodila ob morju. Ker ni bilo veliko turistov je bilo prav prijetno. 

Počasi se je pričelo mračiti in po zopet zelo ovinkasti cesti sva se zapeljala v Himare, kjer sva v prijetnem kampu Moskato prespala. Kamp je kar urejen, oljke pa dajejo celo nekaj sence, kar je v albanskih kampih kar redkost.

Dan 5

Zjutraj sva malo pospala in si ogledala plažo nasproti kampa. Morje je bilo lepo, a vseeno je bilo še nekoliko prehladno za kopanje, zato sva odrinila dalje, proti mestu Vlorë, ki je tretje najbolj naseljeno mesto v Albaniji. Peš sva si ogledala staro mestno jedro, ki je majhno a lepo urejeno. Našla sva celo eno slaščičarno, ki jih v Albaniji nisva videla ravno veliko. Kupila sva piškote, ki nama jih je dala za poskusit prodajalka in so bili res odlični. Pa še baklavo za primer, da nama pade cuker. Po ogledu sva se odpravila še na kopanje na plažo Narta. Dolga mivkasta plaža v tem času sameva. Morje je bilo nekoliko valovito, a to ni bil nek problem, sva hodila in hodila, pa nama dlje kot do pasu voda ni segla. Po kopanju sva se poslovila od Albanske obale in jo mahnila spet v notranjost. 

Cilj je bilo mestece Krujë, ki leži severno od Tirane. Prevozila sva kar nekaj km, a tukaj sva se vozila po avtocesti, ki je južneje ni, pa je kar šlo. V mestu sva si ogledala grad Krujë,  zgrajen v 5. ali 6. stoletju in pa muzej Gjergj Kastrioti, ki se nahaja v trdnjavi gradu in je posvečen Skenderbegu. To je albanski narodni heroj in eden najpomembnejših simbolov albanske zgodovine. Živel je v 15. stoletju in postal znan po uporu proti osmanskemu imperiju. S svojimi vojaškimi veščinami in odločnostjo je Skenderbeg postal trn v peti Osmanov, ki jim ni nikoli uspelo popolnoma osvojiti Albanije, dokler je bil živ. Ta grad je eden najbolj obiskanih krajev v Albaniji.

Po končanih ogledih sva si privoščila večerjo v Restorant Bardhi Agroturizëm. Natakar je prijazno povedal, da nama lahko pripravi predjed iz lokalnih pridelkov, potem pa ima samo jagnjetino in govedino. Seveda sva naročila vse, čeprav bi jaz z lahkoto končala po predjedi. Bilo je odlično, tudi lokalno vino (merlot), cena pa kljub vrhunski lokaciji ob gradu in z razgledom, enaka kot povsod po Albaniji, okrog 40€ za vse skupaj.

Na poti z gradu sva se sprehodila po Bazaarju, kjer prodajajo vse sorte spominkov, preproge, narodne noše in podobno. Ni se nama prav veliko dalo stikati po stojnicah, bila sva kar utrujena in zelo sita, pa sva šla poiskat kraj za spanje. Pristala sva v Kruje kamping, mini kampu z zelo prijaznim lastnikom. Poskusila sem še baklavo, ki sva jo kupila Vlorah, pa je romala direkt v kanto, saj je imela okus po žarkem olju namesto po orehih.

 

Dan 6

Zjutraj sva se odpeljala naprej proti severu do mesta Shkodër, ki leži ob obali Skadarskega jezera ter rekah Drin in Bojana. Zaradi svoje strateške lege je mesto skozi stoletja igralo pomembno vlogo kot obrambno središče in trgovska postojanka.

Povzpela sva se še na grad Rozafa (Kalaja e Rozafës) ki je znamenitost mesta in simbol albanskega odpora. Grad sega v antično obdobje, a so se kasneje tam zvrstili Rimljani, Bizantinci, Benečani in Turki. Sprehodila sva se med starodavnimi obzidji,  ostanki stolpov in opazovalnic. Tudi razgled z gradu je krasen.

To je bil zaključek poti po Albaniji. Na meji s Črno goro sva se pa načakala. Pred nama je bilo kakšnih 10 vozil, a je trajalo skoraj uro, da sva prišla čez.

V Črni gori se nisva kaj dosti ustavljala, saj sva si te kraje že ogledala. Postanek za kavo sva naredila v Petrovcu na moru, luštnem majhnem mestecu. Ko sem bila nazadnje tu poleti, je bilo vse nabito s turisti, zdaj pa sva komaj koga srečala.  

Zapeljala sva se še malo naprej in se ustavila na plaži Drobni pijesak. Zaplavala sva v čistem morju, meni veliko lepšem, kot v Albaniji.

Potem pa sva počasi prispela v Kotor, kjer sva si vzela čas za sprehod po starem mestnem jedru, ki je pod zaščito Unesca in za pozno kosilo. No, hrana je bila res klavrna, neočiščene školjke in lignji. Po vsej odlični hrani v preteklih dneh je bilo to kar razočaranje. Za povrh naju je na parkirišču mojster obral za 14€ za dve uri, ker je druga tarifa za kombije, čeprav nisva zasedla več kot eno označeno parkirno mesto.

Medtem se je stemnilo in odpeljala sva se okoli Kotorskega zaliva. Najprej sva mislila prespat še v Črni gori, pa sva si spotoma premislila in potegnila na Hrvaško. Na meji ni bilo gneče. Zapeljala sva se mimo Dubrovnika in se ustavila v kampu pod maslinom, kjer sva prespala.

Dan 7

Zjutraj sva si malo ogledala kamp, ki je bil za ta čas kar dobro obiskan. Plaža je od kampa cca 200m, a to je po hribu navzdol, tako da se kar nahodiš. Plaža je majčkena, en del pa zaprt zaradi padajočega kamenja s stene. Vrnila sva se do avta, pozajtrkovala in se odpeljala proti Makarski. Tam sva se za zadnji dan utaborila v kampu Riviera, ki je bil skoraj poln, sploh nižje parcele bližje morja. Ta dan sva si vzela res “na easy”, za počitek in poležavanje na plaži. In za zadnje kopanje v morju letos. Proti večeru sva se po obmorskem sprehajališču odpravila do Makarske. Tam sva še povečerjala, hrana je bila v redu, a cene nekoliko drugačne kot v Albaniji. 

Dan 8

Počasi sva se odpravila proti domu. Ustavila sva se še v Trogirju, krasnem mestu ki leži na majhnem otoku med celino in otokom Čiovo. Znano je po svojem izjemno ohranjenem srednjeveškem jedru, ki je pod zaščito Unesca in velja za eno najlepših primerov romanske in renesančne arhitekture na Jadranu. Prijeten sprehod na toplem soncu sva zaključila na kavi, ki pa sva jo kar dobro plačala. Dve kavi in 2dcl kokakole skoraj 12€.

Potem pa še vožnja domov.