Argentina

Želja po obisku Južne Amerike se mi je izpolnila s potovanjem po Peruju. A te ta celina hitro zasvoji, pa sva se odločila, da raziščeva še kakšen njen del. In tako naju je pot zanesla v Argentino.

Dan 0

Do Trsta, kjer sva pričela najino potovanje, sva se zapeljala kar avtom. Letela sva z ITA Airways, najprej do Rima, od tam pa direktno v Buenos Aires. Vse je potekalo po urniku. Iz Rima smo odleteli ob 22.30 in pustolovščina se je začela s 14 urnim poletom.

Dan 1

Buenos Airesu sva pristala ob 7.30 po lokalnem času. Po nekaj manjših zapletih s taksijem sva le srečno prispela v Palermo Soho, simpatičen predel mesta, kjer naju je že čakala prijazna lastnica apartmaja, najinega doma za prihodnjih nekaj dni. Po menjavi denarja sva sedla v taksi in se najprej odpravila proti San Telmu. Tržnica San Telmo je obvezen postanek v Buenos Airesu, še posebej ob nedeljah, ko se okoliške ulice spremenijo v ogromen sejem na prostem. Zgodovinska pokrita tržnica iz leta 1897 ponuja vse, od starinskih gramofonov do lokalnih spominkov do lokalnega sadja, mesa in rib. Za naju je bil to tudi popoln kraj za prigrizek, saj vrvež dopolnjujejo odlične stojnice s hrano, kjer strežejo vrhunske empanade in argentinske steake. Poskusila sva nekaj vrst empanad v El Hornero, bile so izvrstne. Ker je bilo kar vroče, sva se med sprehodom med uličnimi stojnicami z veseljem odžejala s hladnim pivom. Kratek sprehod naju je nato pripeljal v predel Puerto Madero. Puerto Madero je obraz modernega Buenos Airesa. Nekdanje industrijsko pristanišče so spremenili v prestižno četrt, kjer se rdeča opeka starih skladišč prepleta z modernimi steklenimi nebotičniki. Prečkala sva most Puente de la Mujer, znamenitost te četrti. Futurističen most slavnega arhitekta Calatrave je poseben zato, ker se ob prehodu ladij ne dvigne, ampak se celoten zavrti vstran, s svojo elegantno obliko pa simbolizira par med plesanjem tanga.

Pot sva nadaljevala do predsedniške palače Casa Rosada, znana tudi po ikoničnem govoru Eve Peron leta 1951. In že sva bila na trgu Plaza de Mayo, kjer je ravno takrat potekal folklorni festival Srednje in Južne Amerike. Posedela sva med gledalci, si ogledala nekaj plesnih točk in se sprehodila med stojnicami, urejenimi po državah, kjer so pripravljali svoje tradicionalne dobrote. Ker sva imela že dovolj hoje za prvi dan, pa sva se s taksijem odpeljala nazaj v Palermo. Mimogrede, uporabljala sva taksije Uber in Cabify, ki so res poceni. V Palermu sva si na hitro ogledala to očarljivo četrt, polno trgovinic in lokalov, po vrnitvi v apartma pa sva samo še padla v posteljo. Neprespana noč na letalu in časovna razlika sta na koncu dneva vendarle naredili svoje.

Dan 2

Zajtrk sva si pripravila v apartmaju, potem pa se peš odpravila proti obsežnim parkom, ki jim domačini pravijo Bosques de Palermo. Med potjo sva opazovala papige, ki tu letajo naokrog kot pri nas vrabci, pa sprehajalce psov (paseadores de perros), ki z lahkoto naenkrat vodijo tudi po deset ali petnajst psov vseh velikosti. Potovala sva v aprilu, ko je v Argentini jesen, zato v parku El Rosedal ni bilo več tistih slavnih vrtnic. Ogledala pa sva si Japonske vrtove (Jardín Japonés), ki so pravi mali zen sredi velemesta.

Pred nadaljevanjem sva uredila še nakup lokalne SIM kartice pri operaterju Claro, ki menda edini pokriva tudi območja izven mest, si privoščila odlično kavo in se malce odpočila.

Z Uberjem sva se nato odpeljala na povsem drugi konec mesta, v četrt La Boca. Četrt so v 19. stoletju zgradili revni italijanski priseljenci, predvsem pristaniški delavci iz mesta Genova. Hiše (conventillos) so zgradili iz lesa in valovite pločevine z ladijskih razbitin. Za barvanje pa uporabili ostanke barv za ladje. Ker so bile količine barv majhne, so stene pobarvali z različnimi barvami in tako je nastal ikonični mavrični videz, ki ga vidimo danes.

Sprehodila sva se po uličici Caminito, polni živahnih barv, uličnih umetnikov, trgovinic in Messija. Ker sva bila že tam, sva šla tudi do kultnega stadiona La Bombonera, doma nogometnega kluba Boca Juniors. Malo sva poklepetala s prostovoljnimi gasilci, ki so nabirali prispevke in seveda poslikala to barvito okolico. Moram pa poudariti tudi drugo plat zgodbe. Izven tega strogo turističnega dela je ta četrt ena najrevnejših v mestu. Bila sva opozorjena, naj zaradi varnosti nikakor ne hodiva sama izven označenega turističnega območja. Tako sva se spet s taksijem vrnila do apartmaja, nato pa se odpravila na večerjo v priljubljeno lokalno restavracijo Las Cabras. To je bila najina prva prava izkušnja z argentinskim asadom (žarom), meso je bilo vrhunsko, pa tudi ostale jedi in seveda Malbec, njihovo vrhunsko nacionalno rdeče vino.

Dan 3

Ta dan naju je naučil, da popotniški načrti včasih uberejo svojo pot. Najin cilj je bil obisk znanega ribiškega kluba, Club de Pescadores. To je ikonična stavba iz leta 1937, ki je videti kot belgijski grad sredi vode in stoji na 500 metrov dolgem pomolu ob mogočni reki Río de la Plata. Tja sva se namenila z lokalnim avtobusom. Vendar pa je avtobus ubral povsem drugo traso od pričakovane. Ko sva ugotovila, da naju pelje nekam stran, sva raje izstopila. Čakala naju je zares dolga hoja, a sva na koncu le uspešno prispela do obale reke in nato peš nadaljevala pot ob vodi. Mimogrede sva si ogledala kip Krištofa Kolumba, znamenit potujoči kip. Dolga desetletja je namreč stal na častnem mestu tik za predsedniško palačo Casa Rosada, nato pa so ga zaradi političnih nesoglasij in pogleda na kolonialno zgodovino umaknili in po letih selitev postavili sem, na obrobje mesta nasproti letališča. Končno sva prišla do omenjenega kluba. Žal se je izkazalo, da vstop vanj ni mogoč, zato sva se odpravila naprej do mestnega Eko parka, Ecoparque. To je bil včasih ogromen živalski vrt iz leta 1888, ki pa so ga zaradi zaščite živali zaprli in spremenili v okoljevarstveni in izobraževalni park. Danes večina živali živi v naravnih rezervatih, v parku pa so ostale le tiste, ki so bile prestare za selitev in tiste, ki prosto tekajo med ljudmi, kot so simpatične patagonske mare. Po sprehodu skozi park sva se vrnila v apartma na krajšo osvežitev.

Pa je bil kmalu čas za tango! Obiskala sva plesni večer v Secret Tango Society. Izjemna glasba in vrhunska plesalca, vse to ob kozarcu (ali dveh) Malbeca, nepozabno.

Po predstavi sva odšla na večerjo v priljubljen Club de la Milanesa, kjer sva se pošteno najedla njihovih slavnih milanes, bogato obloženih ocvrtih zrezkov.

V apartmaju naju je čakalo še pakiranje, saj sva naslednji dan odletela naprej.

Dan 4

Zjutraj sva zapustila Buenos Aires in poletela proti jugu v El Calafate, izhodiščno točko za raziskovanje mogočne Patagonije. Na letališču naju je že čakal organiziran prevoz agencije Patagonia Chic, pri kateri sva imela rezerviran en izlet. Odpeljali so naju do hotela Kapenke, ki je postal najina baza za naslednje dni.

Najprej sva zavila po nakupih ter si priskrbela nekaj hrane in pijače za pot naslednji dan. El Calafate je očarljivo mestece, ki velja za neformalno prestolnico patagonskih ledenikov. Mesto je poimenovano po avtohtonem patagonskem grmu calafate, ki ima rumene cvetove in temno modre jagode, podobne borovnicam, iz katerih delajo vse od marmelade do sladoleda. Srce mesta je glavna ulica Avenida del Libertador General San Martín. To je dolga drevoredna avenija, ob kateri se vrstijo čudovite lesene in kamnite hiške, polne vrhunskih restavracij, kjer diši po patagonski jagnjetini, barov, čokoladnic in trgovin s pohodniško opremo. Pričakovala sva mraz in veter, dobila pa prijetno sončno in toplo vreme, tako da sva malo posedela ob pijači in empanadah kar zunaj v kratkih rokavih na toplem soncu. Družbo pa so nama, tako kot povsod po mestu, delali prijazni ulični psi, ki so tukaj res čisto povsod.

Po prigrizku sva se odpravila na sprehod do lagune Nimez. No, tu sva na poti naletela na dva zelooo neprijazna psa, pa sva nekako uspela odnesti celo kožo. Reserva Natural Laguna Nimez je čudovit ornitološki rezervat, ki leži le dobrih 15 minut hoje stran od glavne mestne ulice in velja za eno najpomembnejših točk za opazovanje ptic v celotni Patagoniji. Skozi rezervat je speljana krožna izobraževalna pot, dolga približno 3 kilometre. Posebnost te poti je, da vas v dobri uri in pol popelje skozi kar pet različnih naravnih habitatov Patagonije, od klasične suhe patagonske stepe z grmičevjem, preko mokrišč in trstičja, pa vse do same peščene obale ogromnega jezera Lago Argentino. Bilo je zelo malo obiskovalcev, tako da je res vladal mir, narava pa je prekrasna. Zanimivo rastje, mnogo različnih ptic, flamingi, še lisico sva srečala. Vredno vsakega pesosa.

Dan sva zaključila z odlično enolončnico v baru Tola z zanimivim ambientom.

Dan 5

Po zajtrku, ki ni bil bog ve kaj, so naju pred hotelom pobrali z avtobusom agencije Hielo y Aventura. Pri njih sva namreč rezervirala treking po ledeniku Perito Moreno, saj so edini, ki imajo dovoljenje za “vstop” na sam ledenik. Sledila je vožnja z busom, potem pa smo se vkrcali na katamaran. Že sama plovba med plavajočimi ledenimi grmadami mimo mogočnega ledenika in poslušanje grmenja ob lomljenju ledu je bilo nekaj naravnost spektakularnega.

Po izkrcanju je sledila krajša hoja do baznega tabora z našim vodnikom, ki je celo poznal Slovenijo, ker je pred leti pri nas kolesaril. Nekoliko me je skrbela ta hoja z derezami zaradi mojega gležnja, a ni bilo nobenih težav. Vodniki so nam razdelili čelade in pritrdili dereze, nato pa se je začel nepozaben treking po samem ledeniku. Hoja po tem mogočnem modrem ledu je nekaj neverjetnega. Parkrat smo se ustavili za fotografiranje, na koncu pa smo bili sredi ledene modrine deležni še kozarčka viskija z ledom naravnost iz ledenika.

Po vrnitvi na kopno in malici, smo se katamaranom odpravili nazaj. Med plovbo je začelo deževati, imela sva kar srečo z vremenom. Z avtobusom smo se nato ustavili še na znamenitih lesenih razglednih poteh (pasarelas) nasproti ledenika, od koder se z druge perspektive odpre veličasten razgled na Perito Moreno. Ledenik obsega površino približno 250 kvadratnih kilometrov. Njegovo pročelje, ki se dviga naravnost iz turkiznega jezera Lago Argentino, je široko kar 5 kilometrov. Nad vodno gladino se dviga povprečno tudi do 74 metrov visoko, pod vodo pa skriva še dodatnih 100 do 170 metrov globine. Ledenik je del Južnopatagonskega ledenega polja (Campo de Hielo Patagónico Sur), ki velja za tretjo največjo zalogo sladke vode na svetu, takoj za Antarktiko in Grenlandijo. Modra barva ledu pa ni iluzija. Led je zaradi tisočletnega pritiska gornjih plasti snega tako stisnjen, da v njem ni več zračnih mehurčkov. Takšen gost led absorbira rdeči spekter svetlobe, odbija pa le intenzivno modro svetlobo. Res prekrasno.

Dež je med vožnjo nazaj v El Calafate ponehal, tako da sva se sprehodila še malo po mestu in na večerjo v restavracijo Restaurante Asador Merino. Tam v izložbi na odprtem ognju tradicionalno pečejo slavnega patagonskega jagenjčka, cordero patagónico. Meso je bilo dobro, zanimivo da jagnjetina tu nima tistega specifičnega močnega vonja, ki ga poznamo (vsaj jaz) iz naših krajev. Med večerjo sta se pojavila dva plesalca tanga, a v primerjavi s tangom ki sva ga doživela v Buenos Airesu, sta bila res zanič. Še dobro, da sta hitro zaključila.

Dan 6

Ob osmi uri zjutraj so naju s kombijem pobrali iz agencije Patagonia Chic in odpeljali smo se proti estancii Nibepo Aike. Ta ranč ima zanimivo družinsko zgodbo. Pred več kot sto leti ga je ustanovil hrvaški priseljenec Santiago Peso. Nenavadno ime estancije je sestavljeno iz začetnic vzdevkov njegovih treh hčera, NIní, BEbe in POrota, beseda Aike pa v indijanskem jeziku pomeni dom. Gre za edini delujoči ranč, ki se je ohranil znotraj meja sedanjega narodnega parka. Ko so območje razglasili za zaščiten park, so morali lastniki zaradi naravovarstvenih predpisov drastično omejiti število živali. Zato so se iz pridelave ovčje volne preusmerili v vzrejo prestižnega goveda Hereford in v ekskluzivni turizem, s čimer so ohranili ranč pri življenju. Danes posestvo uspešno vodi že tretja generacija te družine.

Že sama vožnja skozi divjo patagonsko pokrajino je bila prava paša za oči, saj smo lahko opazovali guanake in mogočne andske kondorje, ki so jadrali visoko nad nami. Ob prihodu na posestvo nas je najprej čakal prigrizek, nato pa smo si ogledali ranč in izpustili ovce na pašo.

Sledil je eden najlepših delov dneva, jahanje. Dodelili so mi kobilo, ki je bila ravno pravšnjih let zame, ime pa ji je bilo Polenta. Grega pa je dobil malo mlajšega Sorenta. Jahali smo skozi čudovito naravo, kjer so se odpirali dih jemajoči razgledi na turkizno jezero in v ozadju zasnežene gorske vrhove. Naš prijazen gaučo nas je med potjo tudi fotografiral za spomin. Po kakšni uri uživanja v sedlu smo se vrnili na ranč, kjer so nam prikazali in razložili postopek striženja ovac. Ovce gojijo predvsem zaradi mesa in ne zaradi volne, a striženje je zaradi njihovega zdravja vseeno obvezno. Okoli ranča naletela tudi na veliko ptičev caracaras, zelo zanimive patagonske ujede. Za piko na i so nam pripravili vrhunsko kosilo. Spet je bil na vrsti patagonski jagenjček, a prava nadgradnja tistega od včeraj. Zraven je seveda pasal Malbec, za sladico pa so nam postregli odličen flan s tradicionalno karamelno kremo dulce de leche.

Po kosilu smo se še malo razgledali po posestvu, potem pa se vrnili nazaj v El Calafate.

Popoldne sva izkoristila za sproščen sprehod po mestu. Ker sva že od prvega dne v Argentini na vsakem koraku srečevala ljudi, ki so imeli v rokah posebne posodice s slamico in iz njih ves čas nekaj pili, sva zavila v eno izmed specializiranih trgovin. Izvedela sva, da gre za čaj mate. Le ta za Argentince ni le pijača, ampak predvsem družabni ritual. Pije se v krogu družine ali prijateljev, kjer ena oseba, znana kot el cebador, pripravi napitek in posodica kroži med vsemi prisotnimi. Zavrnitev ponujenega čaja mate velja v njihovi kulturi skoraj za nesramnost, saj z deljenjem pijače izkazujejo sprejetost in prijateljstvo. Domačini te lončke s čajem in termovko z vročo vodo nosijo s seboj povsod.

Prijazni prodajalec nama je z veseljem razložili vse o vrstah lončkov in posebni kovinski slamici, ki se imenuje bombilla. Končno sva razumela to pomembno argentinsko tradicijo.

Dan 7

Ostal nama je še en dan v El Calafate.

Privoščila sva si nekoliko daljši spanec in dan začela bolj počasi. Zajtrk se ni nič izboljšal, kruh, šunka, sir. Odšla sva v mesto na kavo nato pa na avtobusno postajo, od koder pelje brezplačen avtobus do Muzeja ledenikov. Vstopnice sva si priskrbela že prek spleta, ob prihodu pa sva se odločila, da doplačava še za obisk njihovega Glaciobara. Glaciarium je muzej v celoti posvečen glaciologiji, vedi o ledenikih. Sama zgradba je zasnovana tako, da posnema mogočno, ostro in lomljeno pročelje ledenika Perito Moreno.

Sam muzej je izjemno zanimiv, sodoben, vsi opisi pa so na voljo tudi v angleščini, tako da sva izvedela ogromno novih podrobnosti o nastanku in pomenu patagonskega ledu, podnebnih spremembah in izginjanju ledenikov po svetu.

Nato je bil čas za ledeno osvežitev. Pred vstopom v ledeni bar so naju opremili s posebnimi toplimi ponči in rokavicami, saj naju je notri pričakala prava polarna temperatura, -15 °C. Glaciobar je edini bar na svetu, ki je zgrajen iz blokov pravega, tisočletnega ledeniškega ledu. Vsa oprema, šank in celo kozarci v katerih ti postrežejo željeno pijačo so iz ledu. Res zabavna izkušnja, a je bilo res mrzlo, tako da sva jo kmalu pobrisala ven.

Po vrnitvi v mesto sva obiskala še eno lokalno posebnost, muzej igrač. Museo de Juguetes ali kot mu pravijo tukaj 100 Años Jugando (100 let igranja), je privatna zbirka z okoli 15.000 eksponati iz celega sveta. Zbirka prikazuje zgodovino igrač med leti 1870 in 1970. Mnoge od razstavljenih igrač so izjemno redke in med svetovnimi zbiratelji vredne pravo premoženje. Med ogledoma sva tudi midva našla primerke, ki so naju popeljali v otroštvo.

Dan sva zaključila z večerjo v domači restavraciji La Lechuza. Jaz sem si po vsem mesu v zadnjih dneh prav zaželela nečesa na žlico in lečina enolončnica, značilna patagonska guiso de lentejas, se je zelo prilegla. Grega pa je ostal zvest klasiki in naročil milaneso.

Jutri pa naprej proti jugu.

Dan 8

Zjutraj sva spakirala, prtljago pustila v hotelski recepciji in se še zadnjič odpravila do obale jezera Lago Argentino. To je največje argentinsko jezero, trikrat večje od Bodenskega jezera. Turkizna gladina pod seboj skriva globine, ki ponekod dosegajo tudi več kot 500 metrov. Jezero zbira vodo mogočnih ledenikov (Perito Moreno, Upsala, Spegazzini). Vsa ta ogromna količina vode nato odteka naprej skozi reko Río Santa Cruz, ki prečka celotno patagonsko stepo in se na koncu izlije v Atlantski ocean.

Izkoristila sva čas še za nakup zadnjih spominkov, nato pa s taksijem oddrvela proti letališču. Čakal naju je let na skrajni jug celine, v Ushuaio, najjužnejše mesto na svetu.

Po pristanku in dolgem čakanju na prtljago sva vzela taksi do hotela Valle Frío Ushuaia. Najin taksist je bil precej zgovoren in nama že med vožnjo dal nekaj napotkov.

Ushuaia je nastala iz zaporniške kolonije, danes pa so to vrata za odprave na Antarktiko. Mesto ravno ne navduši, Avenida San Martín je glavna ulica ob kateri je večina lokalov in športnih trgovin, sicer pa nič posebnega. A sem nisva prišla zaradi mesta samega.

Ko sva razpakirala, sva se sprehodila do morja, natančneje do zaliva Bahía Encerrada, ki deluje kot miren naravni rezervat tik ob mestu, nato pa sva pot nadaljevala nazaj skozi mestno središče.

Ker je bila nedelja, naju je čakal manjši popotniški izziv, večina restavracij je bila zaprtih. Po krajšem iskanju pa sva pristala v Ramos Generales El Almacen. Lokal je bil nabito poln, kar je vedno dober znak. Gre za staro trgovsko skladišče, spremenjeno v restavracijo, z zanimivim, nostalgičnim interierjem, polnim starinskih predmetov na policah. Privoščila sva si dobro večerjo ob dobrem vinu, nato pa se kar utrujena vrnila v hotel.

Dan 9

Dan sva začela z zajtrkom, ki naju je spet malce razočaral. Očitno je kombinacija šunke, sira, masla, marmelade in nekaj sladkih pregreh argentinska klasika. Potem sva se odpravila v mesto, da poiščeva prevoz do Narodnega parka Tierra del Fuego. To je edini obalni narodni park v Argentini, združuje mogočne gore, subantarktične gozdove in morsko obalo kanala Beagle. Ustanovljen je bil leta 1960, razprostira se na skoraj 69.000 hektarjih, a je za javnost odprt le manjši, južni del.

Ker sva za las zamudila jutranji odhod ob devetih, sva čas do naslednjega prevoza izkoristila za sprehod do obalnih stojnic, kjer sva si ogledala ponudbo za plovbo po kanalu Beagle. Ob desetih naju je pobral kombi, bila sva edina potnika, tako da sva imela kar zasebni prevoz. Šofer je bil zelo zgovoren. Osnovno znanje španščine nama je zelo prav prišlo, saj marsikje po Argentini ne govorijo angleško.

Po plačilu vstopnine za NP naju je šofer odložil ob slavni stari pošti na koncu sveta, Unidad Postal del Fin del Mundo, kultna lesena pošta, kjer so popotniki desetletja dobivali pečate v potne liste, zdaj pa žal ne obratuje več. Od tam sva uradno začela najin pohodniški dan. Pokrajina naju je takoj očarala. Mogočno morje, neokrnjena narava, popoln mir in čist zrak, na poti pa sva komajda srečala kakšnega človeka. Razgledi pa fantastični. Po nekaj urah intenzivne hoje sva prispela do centra za obiskovalce Alakush. To sodobno središče je edina točka v parku, kjer se lahko skriješ pred vremenom, ime pa je dobilo po avtohtoni morski raci v jeziku staroselcev Yámana. Ker je začelo neusmiljeno pihati, sva se umaknila v notranjost in se ogrela ter okrepčala z empanadami.

Po krajšem počitku sva pot nadaljevala mimo čudovite Lagune Verde, ene najbolj fotogeničnih točk v Narodnem parku, vse do zaliva Bahía Lapataia, To je hkrati tudi skrajna južna točka legendarne avtoceste Panamericana. Tam stoji slavni leseni znak, pred katerim se fotografira vsak popotnik, tudi midva sva se. Na njem piše, da je Aljaska od te točke oddaljena natanko 17.848 kilometrov. Ob 17. uri naju je pobral najin šofer in odpeljali smo se nazaj v mesto. V pristanišču sva še rezervirala izlet po kanalu Beagle za naslednji dan, nato pa sva se utrujena odvlekla do hotela. Najin hotel je namreč dvignjen nad mestom in po celem dnevu hoje tisti klanec res ni bil prav nič prijeten.

Ko sva se osvežila, sva se znova spustila navzdol na večerjo. Izbrala sva izjemno priljubljeno restavracijo El Viejo Marino, kjer sva morala pred vhodom celo malo počakati na prosto mizo, kar pa je tukaj povsem običajno. Naročila sva njihovo glavno specialiteto, patagonsko kraljevsko rakovico, centollo. Bila je okusna, a ne ravno nek hud presežek. Vseeno pa, če si enkrat na koncu sveta, to preprosto moraš poskusiti. Po večerji naju je čakal le še ponovni vzpon do hotela. Telefon nama je ob koncu dneva pokazal več kot 32.000 korakov, zato sva kar padla v posteljo.

Dan 10

Dan sva začela z obiskom lokalne pošte, kjer sva oddala razglednice, ki sva jih kupila prejšnji dan. Cena poštnine naju je kar šokirala, 9 dolarjev na razglednico! Da sva si malce opomogla od finančnega šoka, sva zavila na odlično vročo čokolado in tradicionalne piškote alfajores. Ti piškotni sendviči, polnjeni s karamelno kremo dulce de leche, so prava argentinska nacionalna obsesija, saj jih v državi pojedo kar 6 milijonov na dan. Vsaka provinca pa ima svojo različico, nekje jih oblijejo s črno ali belo čokolado, spet drugje s sladkornim ledom.

Najini so bili narejeni iz koruznega škroba in povaljani v kokosu, odlični.

Nato sva se sprehodila do obale, saj je bil počasi čas za plovbo po kanalu Beagle.

Ta je dolg približno 240 kilometrov in je eden izmed treh varnih naravnih prehodov v Južni Ameriki, ki povezujejo Atlantski in Tihi ocean. Ker je zaščiten z otoki, so njegove vode precej bolj mirne kot odprt ocean, a še vedno izjemno mrzle in nepredvidljive. Predstavlja pa tudi uradno državno mejo med Argentino in Čilom. Argentina si lasti severno obalo, kjer leži Ushuaia in nekaj otokov, Čile pa nadzoruje južno obalo in otoke na drugi strani kanala.

Odločila sva se za izlet z manjšim čolnom, le 14 nas je bilo, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Najprej smo pluli skozi mrzle vode kanala in se izkrcali na enem izmed otokov Bridges. Povzpeli smo se na vrh otoka do panoramske razgledne točke, kjer nam je vodnik razložil geografske zanimivosti o plovbi proti Antarktiki in kje točno poteka meja s sosednjim Čilom. Povedal je tudi, da je za ta letni čas v okolici nenavadno veliko kitov, zato smo se jih odpravili iskat. In smo jih tudi našli. Videli smo več mogočnih kitov grbavcev, in to precej od blizu. Opazovanje teh velikanov v njihovem naravnem okolju je res nekaj posebnega.

Ko smo zaključili s sledenjem kitov, smo se odpeljali do otočka s znamenitim rdeče-belim svetilnikom Les Éclaireurs. Ta rdeče-beli stolp, zgrajen leta 1920 na osamljeni skali sredi kanala Beagle, je postal vizualni simbol Ushuaie in še vedno deluje, napaja se s pomočjo sončnih celic. Tam so nas na skalah pričakali morski levi in kormorani, krasno za videt, malo slabše za vohat, je kar smrdelo. Slavnih pingvinov žal ni bilo več, saj se jeseni odselijo v toplejše kraje.

Po vrnitvi na kopno sva skočila do hotela na krajši počitek, nato pa sva se odpravila na ogled Pomorskega muzeja in muzeja nekdanjega zapora. Museo Marítimo y del Presidio je urejen v prostorih nekdanjega zloglasnega zapora, ki so ga zaprli leta 1947. Stavba je zgrajena v obliki zvezde z dolgimi hodniki, en je popolnoma nedotaknjen, hladen, temačen in brez ogrevanja, natanko takšen, kot je bil v času, ko so v njem trpeli najhujši argentinski kriminalci. Poleg zaporniških celic je del kompleksa posvečen tudi prvim odpravam na Antarktiko in pomorstvu, ogledala sva si tudi njihovo umetnostno galerijo. Tam sva preživela kar nekaj časa.

Dan sva zaključila z zasluženo večerjo, potem pa še zadnjič v že dobro znani hrib do hotela. V sobi naju je čakalo le še pakiranje, najina avantura na Ognjeni zemlji se je iztekla. Jutri zjutraj že letiva novi destinaciji naproti.

Dan 11

Pred nama je bil dolg potovalni dan. Let iz Ushuaie najprej nazaj v Buenos Aires in nato proti severu v Salto.

A v Argentini letalski načrti radi uberejo svojo pot. Letalska družba Aerolíneas Argentinas je namreč prvi let prestavila za dve uri, kar je pomenilo, da bi nama za prestop v Buenos Airesu ostalo pol ure. Gospodična na okencu se ob prijavi ni kaj dosti sekirala in nama je povsem mirno natisnila karte. Šele ko sem jo vprašala, kako bova izvedla prestop v pol ure, je šla situacijo preverit k šefici. In so nama nato prestavili tudi drugi let. Mimogrede, za notranje lete so na razpolago 3 letalske družbe, Aerolíneas Argentinas je menda najbolj zanesljiva, drugi dve pa imata veliko odpovedi in prestavljanja letov tudi za cel dan.

Ko sva končno pristala v Buenos Airesu, sva imela tri ure časa. Izkoristila sva jih za kratek pobeg iz letališke zgradbe, sprehodila sva se do obale, malce posedela na toplem soncu pri Kolumbovem spomeniku in na hitro nekaj pojedla v McDonaldsu. Po ponovnem čakanju in dodatni zamudi smo končno le poleteli proti severu.

V Salto sva prispela šele ob 20.15. Na letališču sva prevzela vnaprej rezerviran avto pri rent-a-car Rada. Seveda so nama dali avto s popolnoma praznim rezervoarjem, zato sva najprej morala poiskat bencinsko črpalko. Od tam sva se odpeljala do najinega hotela Ankara Suites. Dobila sva apartma, na recepciji pa naju je čakala še ena posebnost. Iz seznama sva morala vnaprej izbrati, kaj želiva za zajtrk, saj ti ga ob želeni uri zjutraj prinesejo naravnost v sobo. Ko sva si ogledala seznam, sva se le nasmehnila, izbira je bila popolnoma enaka kot v vseh hotelih do sedaj.

Ura je bila že pozna, midva pa lačna, zato sva se hitro odpravila ven na večerjo. Ker sva prispela na argentinski severozahod, sva želela poskusiti njihove avtohtone andske jedi. Zavila sva v Patio San Francisco. Odločila sem se za humito, tradicionalno, rahlo sladkasto koruzno jed, pripravljeno iz naribane mlade koruze, čebule in začimb , Grega pa je preizkusil locro, izjemno bogato in krepko andsko enolončnico iz belega koruznega zrnja, fižola, buč in različnih kosov mesa ter klobas. Oboje je bil odličen kulinarični uvod v ta del države. Tako je v znamenju potovanja in novih okusov minil najin celoten enajsti dan.

Dan 12

Megleno jutro se je začelo z zajtrkom, ki so ga nama dostavili v sobo. Saj sva vedela, kaj bo, ampak dve rezini šunke in sira za oba! Kar sva dobila, sva pojedla in se odpravila do trga 9. julij, ki je skoraj v celoti obdan z neprekinjenimi zgodovinskimi arkadami, ki so ostale praktično nedotaknjene iz španskih kolonialnih časov. Cerkev ob trgu pa takoj pade v oči zaradi svoje neobičajne, izrazito rožnate barve. Ogledala sva si še tržnico

Mercado Municipal San Miguel. Ta je bila sicer tipično južnoameriško natrpana, a naju z vsem tistim kaosom ni preveč navdušila.

V turobnem vremenu sva se odjavila iz hotela ter se odpeljala proti Tilcari. Vožnja je bila zanimiva, začela sva v megli, v bujnem, vlažnem in intenzivno zelenem okolju, polnem gostega rastja. Nato pa vstopila v popolnoma drugačen, suh in polpuščavski svet skalnate pokrajine. Edino družbo so nama delali mnogi ogromni kaktusi, ki so pobočjem vdihnili neverjetno slikovitost. Posijalo je vroče sonce in hribi so zažareli v toplih barvah.

V Tilcari sva se ustavila za kratek sprehod in obiskala glavni trg, vendar naju mestece ni prepričalo. Vse skupaj je delovalo precej zapuščeno, prašno in zanemarjeno, zato sva kmalu nadaljevala pot. Mestece je namreč najbolj znano po Pucará de Tilcara, delno obnovljeni predinkovski utrdbi na hribu nad mestom, kamor se nama v tisti vročini nekako ni šlo.

Najin naslednji cilj je bila Purmamarca, katere ime v jeziku aymara pomeni mesto v puščavi ali sveta zemlja. To slikovito mestece je ujeto v objem barvitih gora in je v celoti zgrajeno iz tradicionalnih adobe opek iz sušenega blata in slame, kar mu daje tisti pravi, pristen andski pridih. Za razliko od Tilcare ima Purmamarca neverjetno toplo energijo. Tu se prepletata staroselska tradicija in živahen utrip popotnikov z vsega sveta. Nastanila sva se v prijetnem hotelu Marques de Tojo, nato pa se odpravila na znamenito krožno pot Paseo de los Colorados. Ta pot vodi okoli veličastnega Cerro de los Siete Colores, hrib sedmih barv in ponuja neverjetne poglede na rdeče, rožnate in vijolične plasti sedimentov. Sonce je neusmiljeno pripekalo, a je na srečo pihal veter, ki je lajšal vročino.

Nazaj grede sva se ustavila na živahnem glavnem trgu ob osvežilni pijači. Trg je bil preplavljen z neštetimi stojnicami, polnimi pisanih tekstilnih izdelkov in spominkov, ki so naju močno spomnili na tržnice v Peruju. Po kratkem premoru in osvežitvi v hotelu sva si privoščila večerjo v restavraciji Los Morteros, kjer so naju pogostili z vrhunsko hrano in odličnim argentinskim vinom.

Dan 13

Jutro se je začelo s klasičnim hotelskim zajtrkom, nato pa sva že sedla v avto in začela vzpon čez prelaz Cuesta del Lipán. Cesta se v ostrih ovinkih cikcakasto vzpne na 4.170 metrov nadmorske višine! Med vožnjo skozi to surovo gorsko visokogorje sva ob poti srečala gvanake in vikunje.

Najina končna postaja so bile neskončne, bleščeče bele soline Salinas Grandes. Raztezajo se na ogromni površini več kot 210 kvadratnih kilometrov.

Pridobivanje soli tukaj poteka že stoletja. Domačini strgajo le zgornjih nekaj centimetrov soli v bazenih. Ko slana voda zaradi močnega andskega sonca izpari, se solni kristali popolnoma obnovijo.

Pod debelo plastjo soli pa se skriva še nekaj veliko bolj dragocenega za sodobni svet, litij. Ocenjujejo, da te soline skrivajo okoli 20 milijonov ton litija, zaradi česar so v središču velikih okoljskih in gospodarskih bitk med rudarskimi korporacijami in domorodnimi skupnostmi, ki soline varujejo.

Ob vstopu v soline naju je prevzel lokalni vodnik Jose s prav posebnim načinom vodenja. On je vozil pred nama na svojem mopedu, midva pa z najinim avtom za njim, naravnost po beli solni skorji. Vmes smo se ustavili ob pravokotnih bazenčkih piletas, iz katerih domačini pridobivajo dragoceni solni cvet, flor de sal. Jose ni govoril angleško, a sem njegove razlage po večini kar razumela.

Nazaj grede sva ponovno prečila osupljivi Lipán, kjer so naju spet pozdravili barviti hribi in visoki kaktusi. V Purmamarci sva naredila še kratek postanek za pijačo na toplem soncu in poskusila njihove velike empanadas jujeñas. Za razliko od tistih, ki sva jih jedla drugod so te večje, pečejo pa jih na žaru kar na ulici.

Sledila je dolga vožnja nazaj proti Salti, ustavila naju je tudi policijska kontrola. Ko je policist stopil do okna, sem ga prijazno vprašala, če govori angleško. In naenkrat se ni želel več ukvarjat z nama, ampak je samo pokazal, da lahko greva.

Zvečer sva prispela v Salto in se prijavila v isti hotel kot dva dni nazaj, Ankara Suites. Za večerjo sva si v bližnji restavraciji privoščila tradicionalno koruzno juho s kozjim sirom in osso buco. Pred spanjem sem na recepciji za zajtrk naslednje jutro pokljukala prav vse z njihovega seznama in dodala x2. Pa da vidimo.

Dan 14

Jutro v Salti se je začelo z enakim skromnim zajtrkom, le da sva dobila zraven še marmelado in sladke rogljičke.

Ker pa naju je čakala dolga pot proti jugu, sva na hitro pojedla in se odpravila v Cafayate, kjer sva imela rezervacijo za kosilo v eni izmed njihovih vinskih kleti.

Dan je bil sončen, temperature pa so med vožnjo po slikoviti pokrajini vztrajno naraščale. Kljub vročini je bila okolica nepozabna. Pot naju je vodila skozi naravni rezervat Quebrada de las Conchas, osupljivo sotesko, ki je bila pred milijoni let pravzaprav dno pradavnega oceana, danes pa ponuja čudovito igro barvnih odtenkov, rdečih skal in tisočerih divjih kaktusov.

Med vožnjo skozi sotesko sva naredila dva obvezna postanka. Najprej pri Garganta del Diablo, po slovensko Hudičevo žrelo. To je impresiven naravni prelom, ki deluje kot mogočna rdeča katedrala brez strehe, kjer te visoke, nazobčane stene popolnoma obdajo. Nato pa sva si ogledala še Anfiteatro, izjemen naravni fenomen, skrit med visokimi stenami, ki slovi po svoji akustiki.

Kmalu sva prispela v Cafayate.

To je očarljivo mestece na severozahodu Argentine, ki leži na približno 1.683 mnv v istoimenski pokrajini. Ta velja za drugo najpomembnejšo vinsko regijo v državi, takoj za Mendozo in je svetovno znana po edinstvenem belem vinu Torrontés. Zaradi izjemno visoke nadmorske višine, močnega sonca (več kot 300 sončnih dni na leto) in hladnih noči imajo grozdne jagode debelejšo kožico. Rezultat je zelo aromatično, sveže belo vino. Poleg tega tukaj pridelujejo tudi odlične, močne rdeče sorte, kot sta Malbec in Tannat.

Za kosilo sva zavila na posestvo slovite vinske kleti Bodega El Esteco. Cela posest je zelo lepo urejena, bele zgradbe, veliko rož, pa čisti mir. V njihovi vrhunski restavraciji La Rosa sva si na vrtu v prijazni senci privoščila fantastičen trihodni meni. Za glavno jed seveda popolno pečen steak. Tudi vinska spremljava je bila odlična.

Po kosilu sva se odpeljala v sam center Cafayate. Mesto naju je pričakalo popolnoma prazno in speče. Zaradi vročine in časa sieste so bile ulice zapuščene, zato je bilo vzdušje precej nenavadno. Popila sva kavo na glavnem trgu potem pa je sledila vožnja nazaj proti Salti. Da bi si malo razbila dolgo pot domov, sva med vožnjo naredila še en postanek. Povzpela sva se na eno izmed razglednih točk, med tiste mogočne rdeče skale. Pogled od tam zgoraj na barvito dolino je bil čudovit. Po tem kratkem pohodu se je cesta do Salte sicer še vedno precej vlekla, a vrhunsko kosilo, razgledi in nepozabna pokrajina so popolnoma odtehtali vso utrujenost.

Dan 15

Jutro se je začelo z manjšim zapletom na letališču v Salti, kjer sva morala oddati najeti avto. Ker na prevzemnem mestu ni bilo nikogar, sva zadevo rešila kar preko WhatsAppa. Po navodilih sva avto poslikala, poslala fotografije agenciji, ključ pa vrgla v njihov nabiralnik. Sledili so klasični letališki postopki in že sva bila na letalu za Iguazú.

Na cilj sva prispela okoli 15. ure. Takoj ko sva izstopila iz letala, je v naju udaril tako močan val tropske vlage, da sva komaj dihala. Kot da to ne bi bilo dovolj, je z neba neusmiljeno lilo. Šofer, ki naju je odpeljal do hotela, je povedal da gre za prvi dež po treh mesecih suše. V hotelu Yvera Cataratas sva se takoj zaprla v sobo in na polno prižgala klimo, da je vsaj malo razvlažila težak zrak.

Okoli 18. ure je dež končno ponehal, kar sva izkoristila za prvi ogled mesta Puerto Iguazú. Malo obmejno tropsko mestece na skrajnem severovzhodu Argentine, v provinci Misiones večina popotnikov uporablja zgolj kot izhodišče za obisk slapov, a večerni sprehodi po mestu ponujajo prijetno vzdušje.

V samem centru sva odkrila ulico Avenida Brasil , ki jo zvečer zaprejo za promet in se spremeni v živahno cono za pešce. Polna je restavracij ter trgovinic, predvsem z vini, olivami, siri in spominki. Tu sicer ni vinorodni okoliš, vinske kleti so namenjene predvsem turistom in Brazilcem, ki množično hodijo čez mejo po poceni vrhunsko argentinsko vino.

Za večerjo sva izbrala Citybar, a tokrat žal nisva imela srečne roke. Hrana je bila precej daleč od vrhunskih kulinaričnih standardov, ki sva jih bila vajena drugod po Argentini. Klasika milanesa je bila še kar v redu, moja pica pa prava katastrofa. Po tej ne ravno posrečeni kulinarični izkušnji sva se vrnila v hotel, preko spleta kupila vstopnice za naslednji dan za ogled slapov na argentinski strani in utrujena padla v posteljo.

Dan 16

Zjutraj sva bila deležna nekoliko boljšega zajtrka, jajca, jogurti, kosmiči in sadje, pa seveda klasična salama in sir. Ko sva stopila ven, pa še eno super presenečenje. V ozračju ni bilo več tiste težke vlage od prejšnjega dne. Temperature so bile še vedno prijetno poletne, a ravno pravšnje za raziskovanje. V mestu Puerto Iguazú sva hitro poiskala avtobusno postajo in se z lokalnim avtobusom odpeljala proti vhodu v nacionalni park Iguazú. Ta park, ki je zaradi svoje izjemne biotske raznovrstnosti vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine, je pravi naravni raj, kjer se sredi bujnega tropskega zelenja skriva kar 275 čudovitih slapov. Ker je bilo trenutno malo vode, jih ni bilo toliko, a še vedno veliko.

Po vstopu v park sva se najprej odpravila do ekološkega vlakca, ki obiskovalce zapelje do najbolj spektakularnega dela slapov, Gargante del Diablo. Tukaj se je sicer trlo precej turistov in je bila kar velika gneča, a ko enkrat stopiš pred to mogočno vodno zaveso, pozabiš na vse okoli sebe. Slapovi so resnično neverjetni. Z vlakcem sva se nato vrnila do vmesne postaje, od koder sva se peš podala na raziskovanje preostalega dela parka. Prehodila sva tako zgornjo (Circuito Superior) kot spodnjo razgledno pot (Circuito Inferior). Sprehod po lepo urejenih lesenih brveh je bil res užitek, sploh zato, ker steze večinoma potekajo v prijetni senci tropskega gozda.

Med potjo naju ni navduševala le voda, ampak tudi bujno živalsko kraljestvo. Vseskozi sva srečevala koatije, nosate medvedke, pa opice, imela sva celo to srečo, da sva v krošnjah opazila eksotičnega tukana. V parku sicer živijo tudi pume in jaguarji, a jih, hvala bogu, nisva srečala. Ko je napočil čas za kratko malico, sva opazila zanimivo posebnost parka. Posebne kletke kamor se umakneš, če želiš pojesti svoj sendvič. Nosati medvedi in opice so namreč izjemno zviti in nadležni, ko zavohajo hrano, in lahko postanejo celo nevarni, čeprav v času najinega obiska na srečo ni bilo nikakršnih težav. Tudi ljudi na teh gozdnih poteh ni bilo prav veliko, tako da sva lahko v miru uživala v naravi.

Po končanem ogledu sva se z avtobusom vrnila nazaj v mesto. Ker sva bila že pošteno lačna, sva zavila na pozno kosilo v El Taquito. Tokrat sva se odločila za mehiško hrano, ki je popravila slab vtis prejšnjega dne.

Dan pa še ni bil povsem pri koncu. Odpravila sva se še do znane točke Hito Tres Fronteras, kjer se stikajo meje Argentine, Brazilije in Paragvaja. S te razgledne točke se čudovito vidi izliv reke Iguazú, ki predstavlja mejo med Brazilijo in Argentino, v mogočno reko Paraná, ki ločuje ti dve državi od Paragvaja. Na tej magični točki sva si privoščila zasluženo hladno pivo z razgledom na obe reki in neskončno zeleno džunglo. Ko sva se končno vrnila v hotel, sva ugotovila, da sva bila na nogah polnih 12 ur in prehodila 20 kilometrov, tako da sva kar kmalu odšla spat.

Dan 17

Zjutraj sva se odjavila iz hotela in se s taksijem odpeljala na letališče, od koder sva letela nazaj v Buenos Aires. Ob prihodu v prestolnico sva vzela Uber do najinega apartmaja v četrti Recoleta. Ker sva prispela malo prej, sva si čas krajšala ob kavi in počakala na lastnico, ki nama je predala ključe. Apartma je bil kar udoben za dva.

Ko sva se razpakirala, sva se odpravila na raziskovanje tega dela mesta, saj na tem koncu v prvih dneh nisva bila. Recoleta velja za prestižno četrt in je znana po luksuznih hotelih, vrhunskih restavracijah, modnih butikih in številnih urejenih parkih. Moram pa reči, da mi je bila četrt Palermo veliko bolj simpatična.

Najprej sva obiskala slavno pokopališče Cementerio de la Recoleta. Gre za zanimiv kraj, kjer so pokopani predsedniki, vojaški heroji in najbogatejše argentinske družine, zaradi česar vsaka grobnica prinaša svojo zgodbo o moči, bogastvu in arhitekturi preteklega stoletja. Sprehod med mogočnimi, umetniško dovršenimi marmornimi mavzoleji je nekako čudno nenavadno. Seveda sva si ogledala tudi najbolj obiskano grobnico slavne Eve Perón.

Pot sva nato nadaljevala do čudovite knjigarne El Ateneo Grand Splendid, ki je urejena v prostorih nekdanjega veličastnega gledališča iz leta 1919. Velja za eno najlepših na svetu in bi se kar strinjala. Res je nekaj posebnega, saj so ohranili ves stari sijaj. Od fresk na stropu in okrašenih balkonov do velikega odra z rdečimi zavesami, kjer danes namesto igralcev stoji kavarna.

Od tam sva se sprehodila še do mogočnega gledališča Teater Colón. Želela sva si ogledati njegovo bogato notranjost, a so bile vodene ture v angleškem jeziku za ta dan že razprodane, zato sva se odločila, da se tja vrneva jutri.

Napočil je čas za večerjo in ustavila sva se v restavraciji El Horno Argentino. Tokrat sva želela poskusiti nekaj povsem tradicionalnega. Jaz sem si naročila locro, izvrstno in krepko argentinsko enolončnico iz koruze, fižola in mesa, Grega pa je izbral kreolsko enolončnico carbonada. Sicer okusna, a precej sladka, na kar naši evropski okusi niso ravno navajeni. Na poti domov sva v trgovini nakupila še nekaj malenkosti za zajtrk in s tem zaključila ta pester potovalni dan.

Dan 18

Zjutraj sva si končno privoščila malo daljše poležavanje in umirjen zajtrk v apartmaju, saj nama ni bilo treba nikamor hiteti. Okoli desete ure sva se odpravila proti gledališču Teater Colón, da bi ujela vodeno turo ob 11. uri. A so bile vstopnice za to uro že razprodane. Tako sva kupila karte za ogled ob 12. uri. Ker sva imela do začetka še kar nekaj časa, sva jo mahnila do bližnje Ulice Florida, ki je zaprta za promet in polna trgovinic. Tam sva opravila nekaj nakupov spominkov ter drobnih darilc za domače, nato pa se počasi odpravila nazaj proti mogočnemu gledališču.

Teatro Colon velja za operno hišo z najboljšo naravno akustiko na svetu. Slavni Luciano Pavarotti je celo izjavil, da se je v njej bal nastopati, saj dvorana zaradi popolnega zvoka razkrije vsako najmanjšo pevsko napako. Popoln zvok so dosegli z dvorano v obliki podkve in premišljeno kombinacijo lesa, ki zvok vpija, ter marmorja, od katerega se zvok odbija. Pod gledališčem se skrivajo tri nadstropja delavnic, kjer vrhunski mojstri sami izdelujejo prav vse kostume, čevlje, lasulje in mogočne scenografije za predstave.

Ob poldnevu se je najin težko pričakovani ogled končno začel in bilo je preprosto vrhunsko. Vodička nam je zelo podrobno in zanimivo razložila vse od zgodovine same stavbe, uporabljenih prestižnih materialov, pa do sodobnih zanimivosti iz zakulisja. Imela sva tudi srečo, ker je v glavni dvorani ravno takrat potekala vaja, so nas spustili v notranjost. Sedela sva v eni izmed sicer izjemno prestižnih lož in v tišini opazovala dogajanje na odru. Imela sva čast videti vrhunski balet ob spremljavi vrhunske glasbe. Neprecenljivo.

Po končani turi sva opravila še zadnje nakupe stvari, ki sva jih želela odnesti s seboj domov. Med potjo sva se ustavila še pri mogočnem Obelisku, ki kot simbol mesta ponosno stoji sredi najširše avenije na svetu. Nato sva ujela taksi in se odpeljala v nama že znano četrt San Telmo. Tokrat sva zavila naravnost na njihovo živahno tržnico in si privoščila odlično morsko kosilo kar na eni od stojnic. Ker nama je ostalo še nekaj časa, sva se še enkrat zapeljala do barvite La Boce. Ponovno sva se sprehodila med živahnimi hišami in še tam malo pobrskala po lokalnih trgovinicah s spominki. Zvečer je sledil povratek v apartma, kjer naju je čakalo neizogibno pakiranje. Bil je namreč najin zadnji dan pred odhodom domov.

Domov

Po zajtrku sva oddala ključe in se s taksijem odpeljala na letališče. Let do Rima se je kar vlekel a nekako sva preživela teh 12 ur. Potem še let do Trsta, ki pa je imel več kot uro zamude. Na parkirišču naju je čakal avto in sledila je še vožnja do doma.

Najino potovanje po Argentini je bilo doživetje neverjetnih nasprotij, ekstremov in nepozabnih barv. V slabih treh tednih sva prepotovala pot od samega konca sveta, kjer kraljujeta led in mraz, do neskončne tropske džungle z mogočnimi slapovi.

Sprehodila sva se skozi žive barvne odtenke rdečih skal in suhe puščavske pokrajine s kaktusi, občudovala divjo naravo in obstala brez besed ob pogledu na mogočne, tisočletne modre ledenike.

Argentina naju je navdušila s svojo bogato kulturo, arhitekturo, kulinariko in z odprtimi ljudmi.

Malo sem bila skeptična glede časa potovanja, a se je izkazalo, da je april, torej njihov jesenski čas, zelo primeren. Vreme sva imela namreč vrhunsko, večinoma sončno, barve narave v tem letnem času pa so res nekaj posebnega.

Še velik del te države pa je ostal neraziskan. Morda pa bo še kakšna priložnost.