Toskana in Rim

Na drugo najino potepanje s Skudijem sva se odpravila v Toskano.

Dan 0

Zjutraj sva odrinila proti Firencam. Pripeljala sva na PZA Via del Gelsomino. Parkirišče natlačeno do konca. Nekako sva se še zrinila med dva avtodoma, prednost, če si bolj majhen. WC katastrofa, že dolgo nikjer nisem videla take svinjarije. Je pa super lokacija za ogled mesta.

S kolesi sva se spustila proti centru Firenz. Najprej sva se ustavila na Piazzale Michelangelo, od koder je krasen razgled na mesto. Pred Ponte Vecchio sva zaklenila kolesi in se čez most odpravila peš, saj je bila precejšnja gneča. Pogledala sva si Piazzo del Duomo, Piazzo della Signoria, palačo Vecchio, pa seveda Davidov kip, katedralo in baziliko Santa Croce. V Italiji je treba poskrbeti, da se naješ nekje do 15h, saj je potem večina lokalov s hrano zaprtih do večera. Zato sva po priporočilu skočila na kosilo v Osteria il buongustai, no nekoliko sva morala počakati, saj je bil lokal natrpan. Sva dobila mizo za dva in naročila lokalne jedi. Bilo je dobro in vino božansko. Tudi lokal zelo zanimiv.

Nadaljevala sva pohajanje po mestu, ko sva se vrnila do parkiranih koles, sva skočila še na kozarček Negronija.

Potem pa na kolo in do avta.

Dan 1

Zjutraj sva se odločila, da najprej odpeljeva iz natrpanega parkirišča, potem se pa nekje v miru ustaviva in pozajtrkujeva.

Vozila sva po simpatični pokrajini in res našla en luškan prostor v gozdičku z mizo in klopmi. Kava in zajtrk, pa počasi naprej proti San Gimignanu.

San Gimignano je znan kot mesto lepih stolpov. Menda so jih plemiške družine, ki so gospodovale mestu zgradile čez 70, kot simbol moči in bogastva. Zdaj jih je še 14. Skozi obzidje okoli mesta vodi osem vhodov. Mesto je v celoti namenjeno pešcem, zato je hoja prijetna. Na enem od trgov je bil ravno sejem, pogledala sva si lokalne dobrote in tudi kaj poskusila. Povzpela sva se na enega od stolpov, prisluhnila uličnim nastopačem in preverila ponudbo trgovinic, večinoma z domačimi izdelki.

Odpravila sva se naprej. Ker sva se peljala mimo Sienne sva se na kratko ustavila še tam. Po ozkih ulicah sva se sprehodila do Piazza del Campo, glavnega trga v Sieni. Trg je res čudovit, obdan s srednjeveškimi stavbami, je narejen v obliki školjke. Nad njim pa se dviga več kot 100m visok Torre del Mangia. Posedela sva v enem izmed mnogih lokalčkov na trgu.

Potem pa sva se odpravila dalje, saj sva imela namen priti ta dan do Rima. Proti večeru sva res prispela in sklenila prenočiti v kampu Village Flaminio, odlično izhodišče za ogled mesta. Kamp je ogromen, parcele precej majhne, imaš vse kar rabiš, a je kar malo dotrajano vse skupaj in precej drago.

Dan 2

Zjutraj sva se z vlakom odpravila v mesto iz postaje Due Ponti, precej zanemarjena postaja. Tudi vlak ni bil kaj prida, a je služil namenu in sva prišla res hitro do centra. V Rimu sem bila zdaj tretjič, a nikoli še ni bila taka gneča, kot sedaj.

Najprej sva si ogledala Vatikan, a sva se samo sprehodila po trgu sv. Petra, kjer stoji največja krščanska bazilika na svetu, obelisk in Berninijev vodnjak. Za vstop se nisva odločila, saj bi v vrsti porabila preveč časa. Nadaljevala sva do gradu Sant Angelo, ki pa je bil žal zaprt. Čez most sva prečkala Tibero in se sprehodila do Piazze Navona, meni najlepšega trga v Rimu, s prekrasnimi tremi fontanami: Neptunovim vodnjakom, vodnjakom štirih rek in vodnjakom “Moro”.

Ogledala sva si še Panteon, kjer je tudi Raffaellova grobnica, nadaljevala do Fontane di Trevi, enega najbolj znanih vodnjakov na svetu. Če se želiš vrnit v Rim, naj bi v vodnjak vrgel kovanec z desno roko čez levo ramo. Tako se zbere dnevno v vodnjaku več tisoč evrov.

Na Piazza di Spagna sva si ob vznožju Španskih stopnic ogledala še eno Berninijevo mojstrovino, Fontano della Barcaccia. Mimo spomenika Vittorio Emanuele II in Rimskega foruma sva prišla do Koloseja. Vstopnice so prodajali samo še za naslednji dan, tako da si notranjosti nisva ogledala.

Tile ogledi z vmesnimi oddihi so trajali kar cel dan. Z avtobusom sva se odpeljala nazaj do kampa.

Dan 3

Zjutraj sva se odjavila iz kampa in se odpravila raziskat Tivoli, območje 30 km severovzhodno od Rima, ob reki Aniene. Najprej sva obiskala Villo d’Este, z zanimivimi stenskimi poslikavami in prekrasnim terasastim vrtom s fontanami.

Potem pa še Villo Adriana. To je ogromen arheološki kompleks iz 2. stoletja. Vila je bila zgrajena za rimskega cesarja Hadrijana. Območje je res veliko, lepo urejeno in predvsem tiho in mirno, kar nama je bilo po vsem vrvežu v Rimu zelo všeč.

Počasi sva se vrnila proti avtu in nadaljevala najino pot do Monte Argentaria.

Problem v tem času je, da je večina PZA in kampov že zaprtih, tako da neke velike izbire za nočitev nisva imela. Pristala sva v Parco sosta Lanini. Kamp je urejen, parcele pa kar velike.

Dan 4

Vreme je bilo precej oblačno in vetrovno, zato sva si za kopanje namesto morja izbrala Cascate del Mulino pri Termah Saturnia. Vozila sva se kakšno uro, potem pa parkirala v bližini kopališča. Najprej sva se peš podala po krožni poti do mesteca Saturnia, lep sprehod po Toskanskih gričih, med tipičnimi hišami in cipresami. Samo mestece je majhno, a zelo očarljivo. Malo sva si oddahnila in se spustila nazaj do avta. Preoblekla sva se v kopalke in kar v kopalnih plaščih odšla do kopališča. Ljudi je bilo ogromno, a se je še našel prost kotiček, kjer sva uživala v naravnih bazenih tople vode. Po kopanju sva se vrnila nazaj v kamp.

Dan 5

Tudi ta dan je bilo vreme oblačno, pa sva se podala na pohod po JV delu polotoka. Štartala sva pri portu Cala Galera in se najprej povzpela do trdnjave Filippo, ker je tudi razgledna točka na zaliv Port Ercole, se sprehodila nad zalivom po panoramski poti do obalne utrdbe Rocca Spagnola. Žal je bila trdnjava zaradi obnove zaprta, prav tako nadaljevanje poti, zato sva se morala vrniti po isti poti do Porto Ercole. Tam sva se raziskala slikovito mestece po poti Carravaggio in se spustila do promenade ob morju. Precej je pihalo, zato sva se ustavila samo na kratko na pijačo, potem pa se po najbližji poti vrnila do avta.

Dan 6

Vremenska napoved je bila slaba, pa sva se začela vračati proti domu.

Ustavila sva se na kosilu v restavraciji, kjer sva bila edina gosta, a jedla sva kljub temu dobro.

Vreme se je z vsakim kilometrom slabšalo. Že pred Firencami sva padla v pravo neurje. Promet je zastal, na avtocesti je stalo vsaj 10 cm vode. Premikali smo se 20km/h. Nisva imela prav veliko goriva in upala sva, da prideva pravočasno do kakšne črpalke. Ko smo prilezli mimo Firenc, se je promet nekoliko sprostil, a dež je še kar zlivalo z neba. Vozila sva se že ure, končno sva prišla vsaj do bencinskega servisa. Bilo je kar pozno in odločila sva se prespati na PZA v Sasso Marconi, pred hotelom Ca’Vecchia.

Dež ni ponehal in kar zvrnila sva se v posteljo.

Dan 7

Zjutraj je dež nekoliko ponehal in spravila sva se k zajtrku.

Potem pa nadaljevala pot proti domu. Upala sva, da bo vreme zdržalo in se še ustaviva kje pred Benetkami. A ni. Spet je deževalo. Zapeljala sva se na AC na uvozu Sasso Marconi in začudeno ugotovila, da nisva zapeljala čez nobeno cestninsko postajo, da bi vzela listek. Spraševala sva se, kako bo to izgledalo pri okencu za plačilo. Ko sva se pripeljala na cestninsko postajo, sva ustavila pri zgradbi poleg. Preiskala sem vse vhode, pozvonila na vse zvonce, a nikjer nikogar. Srečala sem še en par, ki je tudi iskal živo dušo iz istega razloga. Na koncu smo se zapeljali na okence in razložili vso stvar v mikrofon na cestninskem aparatu. Malo je trajalo, da smo se zmenili, potem pa sva plačala dejansko tarifo.

Dež še ni ponehal in po radiu sva slišala, da je večer prej v vremenski ujmi v Firencah umrlo nekaj ljudi.

Bila sva že sita dežja in sva potegnila kar do doma.