Normandija, Francija
Letos sva imela čisto drugačne plane. Pa sva jih zaradi moje poškodbe gležnja morala precej spreminjati.
Izbrala sva sever Francije. Te konce sem imela na “to do” listi že v času šotorjenja, a nikoli niso prišli na vrsto. Izgleda, da je zdaj ta čas.
Dan 1
Plan je bil, da greva na pot že dan prej, pa se je nekaj zakompliciralo, zato sva štartala že zgodaj zjutraj, Na cestah in Karavankah k sreči ni bilo nobene gneče, razen nekaj zastojev na nemških avtocestah. Po približno sedmih urah vožnje sva prispela v kamp Haide. Ciljala sva na kamp Haidelberg, a se je ta prikazal prej. Ker sva prišla ravno v času opoldanskega odmora, sva se zapeljala notri, sparkirala v globoko senco in se šla prijavit kasneje, ko so spet odprli recepcijo. Ampak je bilo res vroče, 36C, in še dobro da sva pristala v tem kampu, ki je imel res veliko sence. Nočitev z elektriko je bila 23€, prodali pa so nama še dva žetona za toplo vodo po 1€ vsak. Kasneje se je izkazalo, da je bila to precej nepotrebna naložba, vroče vode je bilo več kot dovolj, in še zdaj ne vem, kam bi sploh vstavila tisti žeton. Mogoče v pralni stroj?
Ko se je vročina malenkost popustila, sva šla do Hailderberga s kolesi. Ni ravno urejen kolesarski promet, večino časa se voziš po cestišču. Končno sva prikolesarila do mostu čez reko Neckar in na drugi strani parkirala kolesa. Še vedno je bilo kar vroče, zato sva se nekoliko sprehodila po mestu. Lepo in polno turistov. Haidelberg se ponaša z najstarejšo univerzo v Nemčiji, nad mestom pa kraljuje grad, ki je poleti prizorišče raznih dogodkov in koncertov. Menda se je po grajskih vrtovih nekoč rad sprehajal tudi Goethe. No, po celem dnevu vožnje in vročine sva si ga ogledala samo od daleč. Komaj sva našla prosto mizo v eni od številnih restavracij, turistov je bilo res polno mesto. Po večerji sva se odpeljala nazaj v kamp in končno se je toliko ohladilo, da se je dalo normalno spat.
Dan 2
Zjutraj sva v miru pozajtrkovala in se odpravila proti Franciji. Tik pred mejo še obvezen postanek za gorivo, saj je v Nemčiji občutno cenejše in vsak evro šteje, sploh če ga raje zapraviš za sir in bagete.
Vožnjo sva nadaljevala po avtocesti, čeprav v Franciji cestnine res niso poceni. Ampak ker naju je čakalo še precej kilometrov, se je hitra pot vseeno zdela bolj smiselna izbira. Vozila sva med neskončnimi polji in vetrnimi elektrarnami. Za prvi postanek sva izbrala Reims. Kmalu po tem, ko sva zapeljala iz avtoceste proti mestu sva opazila tablo z obvestilom o prepovedi vožnje za vozila brez eko nalepke. To sem uredila že doma in res priporočam, če se odpravljate v Francijo. Brez te nalepke ne smeš v skoraj nobeno večje mesto, pa tudi v kakšne manjše zgodovinske kraje. Nalepka Crit’Air lahko naročite online, stane približno 5 € in jo pošljejo po pošti.
Avto sva pustila na parkirišču. V večini mest se da kar solidno parkirat, če le vozilo ni previsoko. EasyPark aplikacija deluje skoraj povsod, kar je super, ker lahko čas parkiranja podaljšaš kar na daljavo. Mahnila sva jo peš proti centru.
Reims je mesto s tisočletno zgodovino. Tu je bila kronana večina francoskih kraljev in sicer v veličastni gotski katedrali Notre Dame de Reims. Njeni vitraži in osupljiva fasada s slavnim »nasmejanim angelom« so res osupljivi.
Reims je tudi srce pokrajine Champagne. Pod mestom se skriva več kot 250 kilometrov vinskih kleti, vklesanih v krednate rove, kjer zorijo najbolj slavne steklenice penine na svetu. Če te zanima šampanjec je tu veliko možnosti za vodene oglede in degustacijo.
Ogledala sva si katedralo in se sprehodila po simpatičnem centru mesta. Se ustavila še na kosilo in uživala v končno prijetni temperaturi.
Popoldne sva nadaljevala proti Rouenu, še enemu mestu z zgodovinsko težo in ponovno z opozorili glede eko nalepke.
Rouen je mesto z značilnimi lesenimi hišami, tlakovanimi uličicami in silhueto mogočne katedrale. Nekoč je bilo mesto ena najpomembnejših prestolnic Normandije, danes pa je bolj znan kot kraj, kjer je bila obsojena in sežgana Ivana Orleanska. Njen kip stoji le nekaj korakov od mestnega trga, kjer se mešata zgodovina in vsakdanji vrvež. Ena bolj turističnih točk je zagotovo katedrala Notre Dame de Rouen, ki je s svojo gotsko fasado navdihnila tudi Clauda Moneta, naslikal jo je več kot 30-krat, ob različnih urah dneva in svetlobi. Peš sva si ogledala omenjene znamenitosti in se ustavila na pijačo na zanimivem trgu Place du Vieux-Marché.
Še sončni zahod na reki Seni in čas je bil, da poiščeva kamp, nekaj v smeri jutrišnjega premika Prispela sva v Jumieges, a ni bilo prostora v kampu, tako sva pristala na PZA, kakšnih 400m stran kjer sva prespala.
Dan 3
Zjutraj sva pozdravila najine sosede, osle in koze, potem pa sva se na poti ustavila na enem piknik prostoru, da sva pozajtrkovala. Nadaljevala sva proti severu in prispela v Etretat. Tukaj je bila pa res gneča s parkiranjem. Optimistično sva se zapeljala proti centru, a kmalu obrnila in parkirala na ogromnem parkirišču, ni bilo parkirnine, so pa bile ogromne jame in prah. Do mesteca sva kar nekaj časa hodila, parkirišče je kak kilometer in pol stran.
Etretat, majhno mestece ob normandijski obali je svetovno znano po svojih spektakularnih belih pečinah, ki se dvigajo nad morjem. Valovi, veter in čas so jih oblikovali v zanimive oboke in stolpe.
Po kavici v simpatičnem mestecu, polnem turistov, sva se tudi midva povzpela nad pečine in uživala v res spektakularnih razgledih. Najbolj opevana pečina je falaise d’Aval, mogočni naravni lok, ki skupaj z “iglo” (L’Aiguille) ustvarja prekrasen pogled. Ni čudno, da so Étretat oboževali slikarji, pisatelji in celo Arsène Lupin, prav tukaj se namreč dogaja eno njegovih slavnih literarnih pustolovščin. Ogledala sva si še vrtove Etretata, zanimiv sprehod med raznimi skulpturami in seveda tudi tukaj z razgledom. Na klifih je kar dobro pihalo, tako da sva se kmalu spustila do plaže in se vrnila do avta.
Odpravila sva se naprej, proti Honfleurju. Da sva si nekoliko skrajšala vožnjo, sva se peljala čez most Pont de Normandie. Plačat je treba mostnino, a je vredno. Most je bil zgrajen 1995 in je bil takrat najdaljši most na svetu, saj je dolg več kot 2 km, med stebroma pa je kar 856 m. Razteza se čez Seno, ki se malo naprej izlije v morje.
In že sva bila na najinem naslednjem cilju. Honfleur je staro ribiško in pristaniško mestece iz 10. stoletja. Srce mesta je Vieux Bassin, stari pristaniški bazen, obdan z visokimi, ozkimi hišami v pastelnih barvah, ki se zrcalijo v vodi. Ob njem se vrstijo umetniške galerije, kavarnice in restavracije, kjer diši po svežih školjkah, slanem maslu in ciderju. Vse je zelo francosko. Sprehodila sva se po tem delu in se ustavila v enem izmed lokalov. Odločila sva se da poskusiva lokalne specialitete. Ostrige, kozice in celo morski polži, vse je bilo zelo okusno. Tudi cider, jabolčno vino, ki je doma v teh koncih, je bil tu odličen. Še nekoliko sva se razgledala po mestu, prečkala dvižni most in se vrnila do avta. Zapeljala sva se do prvega kampa, polno. Pa do naslednjega, tudi poln. Potem sem preklicala kar nekaj kampov, končno sva dobila prostor v kampu Ariane, kjer je receptorka razložila, da je zaradi praznika 15.8. ta teden najbolj zaseden teden v avgustu, kar se tiče turizma. Na cesti ne vidiš prav veliko tujih tablic, večina turistov je Francozov, nekaj Nemcev, sem in tja kak Italijan in Španec. Slovenca nisva srečala nobenega. Ko sva komu povedla, od kod sva je vedno sledilo, oooo Tadej Pogačar. Iz kampa, ki je v naselju Franceville, sva se sprehodila do plaže in naletela na tržnico, kjer sva kupila nekaj božanskih sirov in oliv. Poskusila sva še njihove palačinke, crepes in galettes (ajdove), z raznimi nadevi, slanimi in sladkimi. Meni se ni zdelo nič posebnega, pač palačinka. Jih pa jedo na veliko povsod, kjer sva bila.
Dan 4
Po zajtrku sva se odpravila v Caen, mesto Viljema Osvajalca. Sprehodila sva se skozi mesto, najprej sva si ogledala Abbaye aux Hommes. To je ena od dveh opatij, ki jih je zgradil Viljem Osvajalec okoli leta 1060. Tu je tudi pokopan. Leta 1944, med bitko za Caen, so bombni napadi močno poškodovali mesto in povzročili številne francoske civilne žrtve. Med bitko se je veliko mestnih prebivalcev zateklo v to opatijo, ki pa je bila tudi močno poškodovana.
Nadaljevala sva sprehod do gradu Château de Caen, ki ga je prav tako zgradil Viljem Osvajalec. Še kratek postanek na kavi in pot sva nadaljevala proti kampu Aire des Peupliers, v bistvu bolj PZA s tuši in WCjem, ki je umeščen med kmetije in pašnike. Meni top ambient. Malo sva se razgledala po okolici, potem pa s kolesom krenila proti obali. Vreme se je nekoliko poslabšalo, precej je bilo oblačno in vetrovno, a dežja ni bilo, čeprav napoved ni bila dobra.
Prikolesarila sva v Arromanches-les-Bains. Na prvi pogled tipično normandijsko obalno mestece, majhno, mirno, z dolgo vetrovno plažo.
A pod tem površjem se skriva eno najbolj fascinantnih poglavij sodobne zgodovine. Prav tukaj so zavezniške sile po izkrcanju 6. junija 1944 zgradile začasno pristanišče, imenovano Mulberry Harbour, pravi inženirski čudež, ki je omogočil hitro raztovarjanje vojakov, vozil in opreme. Še danes iz vode gledajo ogromni betonski bloki. Sprehodila sva se po plaži, a ker je kar močno pihalo, sva se kmalu umaknila z obale. Malo sva pregledala ponudbo lokalnih trgovinic in šla nekaj pojest. Naročila sva školjke, dobiš jih poln lonec in odlične so. Moje so bile z camembert omako, za prste polizat. Počasi sva se spravila nazaj na kolo in se vrnila v kamp. Ponoči se je uresničila napoved in začelo je deževat.
Dan 5
Zjutraj je še vedno deževalo, zato sva kar odrinila v Arromanches-les-Bains. Ko sva prispela je dež že ponehal. Obiskala sva 360° kino. V krožnem kinu z devetimi platni sva si ogledala 20-minutni film “100 jours en Normandie” – brez napihovanja, brez posebne pripovedi, samo z izbranimi arhivskimi posnetki in udarno glasbo. Prikazuje izkrcanje 6. junija 1944 in 100 dni bitke, ki so sledili. Od kaosa na plažah do trpljenja civilistov in uničenih mest. To je bilo zame najbolj čustveno doživetje v Normandiji, pravi opomnik na ceno svobode. Po ogledu sva se sprehodila še do razgledne točke, od koder se vidi obala in ostanki slavnega Mulberry pristanišča.
Še precej pod vtisom videnega sva nadaljevala pot v Bayeux. Sprehodila sva se skozi staro mestno jedro z lesenimi hišami, tlakovci in majhnimi trgovinami, ki prodajajo lokalne dobrote, kot so cider, camembert in calvados. Ogledala sva si še katedralo Notre Damede Bayeux potem pa si hotela ogledat še slavno tapiserijo, izjemno ohranjeno 70 metrov dolgo vezenino iz 11. stoletja, ki pripoveduje zgodbo o bitki pri Hastingsu in prihodu Williama Osvajalca na angleški prestol. Ko sva prispela do muzeja pa šok. Vrsta pred vhodom je bila neskončno dolga. Nekako se nama ni čakalo uro ali več, tapiserije žal ne bova videla. Nakupila sva nekaj darilc in se odpravila nazaj proti avtu.
Kot sva se naučila v prejšnjih dneh sem preklicala kar nekaj kampov, preden sva dobila prostor v Camping Des Pommiers in sva se odpravila tja. Odločila sva se, da tu ostaneva dve noči. Kamp je majhen, družinski, ko sem iskala recepcijo sem zakorakala direkt v njihovo dnevno sobo… Plačala sva 40,80€ za dve noči z elektriko. Malo sva si odpočila, potem pa se odpravila s kolesi do Omaha beach, enega od petih sektorjev izkrcanja med operacijo Overlord leta 1944. Najprej sva se vozila po lokalnih cestah, kjer skoraj ni bilo prometa, potem pa sva prišla na glavno cesto. Žal nobenih kolesarskih stez, so pa vozniki so zelo uvidevni. Ko sva prikolesarila nad plažo Omaha sva bolj po naključju odkrila makadamsko pot, namenjeno pešcem in kolesarjem. Vozila sva se nad klifi ob morju, se ustavila za kakšen razgled in pripeljala do La Pointe du Hoc. Še ena točka v najinem raziskovanju zgodovine. Ameriški rangerji so se tu s plezalnimi vrvmi in kljukami vzpenjali po 30-metrskih klifih, pod neprekinjenim ognjem, da bi uničili nemške topove, ki so ogrožali napredovanje na plažah. Območje je ohranjeno skoraj tako, kot je bilo po bitki. Hodila sva med velikimi kraterji od bomb, razsutimi bunkerji in odprtim pogledom na morje.
Potem pa na kolo in nazaj proti kampu, kjer sva si pripravila večerjo.
Dan 6
Pred nama je bil še zadnji dan vojne zgodovine. Odpeljala sva se do Utah beach. Tu je bilo ene izmed petih glavnih izkrcališč med Dnevom D. Nahaja se najbolj zahodno in je bila dodeljena ameriškim silam, ki jim je poveljeval general Theodore Roosevelt Jr., sin nekdanjega predsednika ZDA. Obiskala sva D-Day muzej, ki ponuja izjemen vpogled v potek invazije, življenjske zgodbe vojakov in vlogo ameriške vojske pri osvoboditvi Evrope.
Na plaži sva si ogledala še nekaj spominskih obeležij potem pa se odpeljala nekoliko v notranjost do Sainte-Mère-Église. Danes je to mirna vasica, med izkrcanjem pa je bil to en glavnih ciljev ameriških padalcev. Strateško zelo pomembna točka za nadzor poti med notranjostjo in obalo. Ena najbolj znanih zgodb Dneva D se je zgodila prav tukaj. Padalec John Steele je bil med padanjem ranjen in njegovo padalo se je ujelo na stolp cerkve v središču vasi. Tam je več ur visel, se pretvarjal da je mrtev in opazoval, kako se pod njim odvija bitka. Ogledala sva si padalca na cerkvi, ki je tu v spomin na vse padalce tiste noči.
Malo sva si oddahnila na kavi, potem pa nadaljevala še do Ameriškega pokopališča. Sprehod med več kot 9000 križi v tišini, kjer slišiš le veter in z razgledom na morje pusti močan vtis. Koliko mladih življenj je izgubljenih v nesmiselnih vojnah, ki so se in se žal še vedno odvijajo po celem svetu.
Ogledala sva si še spominsko dvorano in Zid pogrešanih, kjer so vklesana imena več kot 1500 pogrešanih vojakov. Po tem precej čustvenem ogledu sva se šla še malo prevetrit na plažo Omaha.
Na poti nazaj v kamp sva iskala še kako restavracijo za večerjo, a je bilo vse zaprto. Podobno kot v Italiji tudi tu veliko lokalov zaprejo okoli 15h in odprejo spet zvečer. No, v res najbolj turističnih krajih se najde tudi kaj odprtega čez cel dan. Na koncu sva pristala v Isigny sur Mer, v restavraciji La Central. Bila sva verjetno edina brez rezervacije, a so nama našli prostor. Hrana je bila, kot po celi Normandiji, okusna cene pa presenetljivo sprejemljive.
Dan 7
Včeraj sva zaključila z vojno zgodovino in danes sva se odpravila na severozahod, na polotok Cotentin.
Najprej sva se ustavila v Cherbourgu, obiskala tržnico, nakupila nekaj dobrot, si privoščila kavo, potem pa komaj našla najin avto, ki sva ga pustila na enem izmed mnogih parkirišč ob morju. Nadaljevala sva do vasice Port Racine, ki velja za najmanjše pristanišče v Franciji. Dolgo je le približno 11 metrov, obdano z nizkimi kamnitimi zidovi, v njem pa nekaj pisanih čolnov, privezanih na vrvi. Midva sva bila tam ob oseki in večina čolničev je bilo na suhem. Je pa tu res velika razlika med plimo in oseko, voda se dvigne tudi za par metrov.
Naslednja postaja, Cap de la Hauge. To je rt na konici tega polotoka in en najbolj slikovitih naravnih kotičkov v Normandiji. Obiskala sva slikovito majhno vasico Goury. Tukaj stoji svetilnik Phare de Goury, ki opozarja ladje na nevarnosti močnih tokov, znanih kot Raz Blanchard, eni najmočnejših morskih tokov v Evropi.
Vozila sva se po ozkih cestah skozi gozdove, mimo pašnikov in simpatičnih kamnitih hiš, ob katerih obvezno rastejo hortenzije. Prekrasno. Ustavila sva se v manjšem kraju Auderville, ki ni kraj z velikimi znamenitostmi, a je res pristen in prisrčen del Normandije s tradicionalnimi kamnitimi hišami z modrimi polknicami in ozkimi uličicami. Kavo sva si privoščila v La Malle aux Epices.
Ustavila sva se na plaži Baie d’Écalgrain. Prekrasna plaža s kristalno čistim morjem. Z veseljem bi zaplavala, a je precej pihalo, tako da sva se kopanju zaenkrat odpovedala. Sva pa vseeno preizkusila temperaturo vode in sploh ni bila tako mrzla, kot sem pričakovala.
Po slikoviti cesti, ki ponuja razglede na zelene pašnike, tradicionalne kamnite hiše in razgibano normandijsko obalo sva prispela v Nez de Jobourg. Rt je znan po svojih strmih pečinah, ki se dvigajo do 128 metrov nad morjem in so ene najvišjih v Evropi. Z vrha se odpira veličasten pogled na La Manche (Rokavski preliv). Okolica je prepredena s številnimi pohodniškimi potmi in tudi midva sva se odpravila na krajši pohod. Hodila sva po vrhu pečin s krasnimi razgledi na morje in skrite zalive. Ob poti sva se najedla robidnic, obletavali so naju metulji, skratka prekrasna narava, vredna obiska.
Potem je spet nastal problem z zasedenimi kampi in končno sva našla prostor v Camping Municipal de Vauville. Kamp nič posebnega, je pa čisto v redu za eno noč, plačala sva 20€. Je pa tik ob plaži, kjer sva si privoščila nekaj romantike ob sončnem zahodu.
Dan 8
Po zajtrku sva se odpeljala proti jugu. Najprej sva se ustavila na sipinah Biville, nekakšna mini puščava, veliko peska, pa nekaj grmičevja in trave. Najlepše od vsega pa je bilo, da sva bila skoraj sama. Malo sva se sprehodila po plitvini, potem pa se odpeljala dalje.
Naslednji postanek sva naredila pri mlinu na veter Moulin de Fierville-les-Mines. Zaradi stalne prisotnosti močnih vetrov je bil polotok Cotentin idealna lokacija za gradnjo vetrnih mlinov. Kar nekaj jih je v okolici. Ta ki sva ga obiskala še vedno občasno deluje. Imajo tudi vodene oglede, ki pa sva ga žal malenkost zamudila.
Ustavila sva se še v kraju Portbail, kjer sva se imela namen it kopat, a sva očitno prezgodaj parkirala, pa je bilo peš kar še za hodit. Ustavila sva se na kavo v Aux 13 Arches in se odločila, da se greva kopat nekam drugam. Po celi zahodni obali polotoka so krasne plaže in čisto morje, tako da je veliko izbire.
Ustavila sva se na plaži Carolles, kilometre dolgi peščeni plaži. Žal pa sva prišla ob oseki in morje se odmakne za več kot 100m. Po sprehodu med naplavljenimi školjkami sva le prišla do morja. Malo sva morala premislit, kje pustit stvari, ker voda se je počasi, a vidno dvigala. Končno sva zaplavala v morju, ki sploh ni bilo mrzlo.
Po osvežitvi sva nadaljevala v Avranches, kjer sva si ogledala katedralo in botanični vrt, iz katerega je lep razgled na Mont Saint Michel. Nekaj sva pojedla in se odpravila do zadnje točke tistega dneva, do Mont Saint Michela. Parkirala sva in se s kolesi odpeljala proti otoku. Nekoliko sva si sicer podaljšala pot, ker sva narobe prebrala info tablo. Nekako sva le pogruntala pravo smer in kar nekaj časa kolesarila. Pot je sicer simpatična, a veter, ki je pihal proti nama ni bil nič kaj prijazen. No, pribrcala sva do točke, kjer je treba pustit kolesa. Naprej pa lahko nadaljuješ peš ali pa z avtobusom. Ker je bil otok še kar precej oddaljen, sva šla na avtobus. Ti avtobusi so zastonj in vozijo zelo pogosto. In sva prispela.
Mont Saint Michel izgleda kot kulisa iz filma o čarovnikih, srednjeveških kraljih in skrivnostnih menihih. To je otok, ki je hkrati trdnjava, vasica, samostan, predvsem pa turistična točka. Res turistična, ker gneča je bila nepopisna, čeprav je bila ura že šest zvečer.
Mont Saint Michel ni vedno otok. Ob oseki lahko do njega prideš peš po mivki, ob plimi pa se spremeni v pravi otok, obdanim z vodo in do njega prideš lahko le čez most. Razlike med plimo in oseko so tukaj ene največjih v Evropi, do 14 višinskih metrov.
Znotraj obzidja sva se sprehodila po ozkih, kamnitih ulicah, polnih trgovinic, galerij in lokalov, zlasti lokalov s palačinkami je res ogromno. Povzpela sva se po stopnicah na obzidje in med stražne stolpe. In do samostana, ki pa je bil ob tej uri že zaprt. Zanimivo je bilo opazovati, kako se voda vidno dviga in vedno bolj oklepa obzidje. Ko sva se odpravila je bil otok res že pravi otok, saj nastopi polna plima ob 8h zvečer.
Nazaj spet z busom in kolesom, je pa bila veliko bolj prijetna vožnja, saj ni bilo motečega vetra.
Potem se je spet ponovila zgodba s polnimi kampi in sva nazadnje pristala na precej praznem PZA pri kraju Servon za 13€/noč.
Dan 9
Odpravila sva se naprej proti kampu, ki sem ga rezervirala že prejšnji dan. Nisem si mislila, da bo tak problem dobiti prostor v kampu, sploh za eno noč.
Najprej sva se ustavila v majhnem kraju Mortain-Bocage in sicer zato, ker sva iskala kakšno tržnico, saj sva pojedla že vse sire. In sva jo našla, majhno, a sire sva nakupila. Še kavica in naprej. Postanek še v Argentanu, malo sprehoda, pa hotela sva kupit kruh. In v teh francoskih patisserijah ne moreš mimo prekrasnih in zelo okusnih sladic. Občasno sva si tudi midva kakšno privoščila.
V kamp Kotaventure, kjer sva potem ostala dve noči, sva prišla seveda v času zaprte recepcije. Poklicala sem število, ki je bila napisana na recepciji in po zapletih zaradi jezika sem končno dobila gospodično, ki je znala angleško in v parih minutah prišla na recepcijo.
Dodelili so nama prostor, plačala sem za dve noči in za večerjo tisti dan, vse skupaj je bilo 86€. Kaj dosti sence v tem, pa tudi v ostalih obiskanih kampih ni, zato nama je tu zelo prav prišla tenda, saj je sonce neusmiljeno žgalo. Po ohladitvi z mrzlim pivom sva se sklenila ohladit še v reki Orne, ki teče mimo kampa. Dostop do vode ni povsod možen, sem in tja pa se da priti zraven. Najprej sva doživela meni zelo stresno situacijo. Ko sva se hotela na nekem mestu, kjer je bila pot, spustit do vode, je iz grmovja pridrvelo in naju obkrožilo pet (mogoče tudi več, nisem štela) lajajočih in ne prav majhnih psov. Še dobro da je Grega ostal priseben, ker jaz sem bila čisto preč. In to je kar trajalo, preden se je prav počasi iz grmovja pokazala še postava, očitno gospodarja teh mrcin. Klical je pse, ki pa ga niso ravno ubogali. Končno jih je priklical in mene je kar odneslo naprej. Pa še ni bilo konec. Še za nama, ko sva se že oddaljila, sta priletela dva. Na srečo se ni nič hudega zgodilo in končno sva se jih otresla. Malo naprej sva našla luštkan kraj za kopanje, majhen otoček sredi plitve vode, nekoliko naprej pa se je dalo tudi zaplavat. Tako sva se hladila v kar mrzli, a zelo čisti vodi.
Ko sva se vrnila v kamp pa sva malo lenarila. Kasneje sva se odpravila do recepcije na večerjo. Izbrala sva klobase s camembertom in bile so odlične, čeprav nisem ravno ljubiteljica klobas. Prav tako je bila dobra sladica. In odlenarila sva še preostali del večera.
Dan 10
Ker sva včeraj kupila sladice, kruha pa ne, se je zjutraj Grega spravil na kolo do trgovine. No, pravi razlog je bil, da je zmanjkalo piva, kruh je pa pač za zraven. Se je kar namučil, ker tu pa ni bilo kaj dosti ravnine, tako da je moral konkretno v hrib. Verjetno se tudi zato ti konci imenujejo Suisse Normande.
Pojedla sva zajtrk in se odločila, da greva malo hodit po okoliških hribih. Tu je namreč res veliko pohodnih poti.
Hodila sva med pašniki, ob vodi, preko mostičkov, po gozdu, mimo manjših vasic… Večino poti je bilo v senci, prav prijetno. Le do meandrov reke Orne sva hodila po soncu in je bilo res vroče. Sicer zelo lepo in zanimivo. Nazaj grede sva se ustavila za kopanje na istem prostoru kot prejšnji dan. Tudi tokrat sva bila sama in se pošteno ohladila. Vrnila sva se nazaj v kamp in si privoščila nekaj počitka. Ker je bila nedelja, v kampu ni bilo možnosti večerje, nama pa se tudi ni dalo nikamor. Tako sva si pripravila nekaj iz najinih “rezerv”. Prav pasala sta ta dva dneva malo bolj na off.
Dan 11
Zjutraj sva zapustila kamp z jasnim ciljem, nekam proti Versaillesu, čeprav ne ravno tja, ker… vstopnic za danes pač ni bilo. Ko sva jih 4 dni nazaj končno kupila, so bili najzgodnejši termini šele za jutri popoldne. Torej brez plana, brez stresa. Samo vožnja proti Parizu. Prijetno dolgočasno, bi lahko rekli.
Na poti sva se najprej ustavila, da sva pojedla zajtrk. Še vroča francoska bageta in odličen sir. Po francosko, seveda. Sveža bageta je vedno prava odločitev.
Prvi pravi postanek sva naredila v simpatičnem mestecu Verneuil-sur-Avre. Majhno, lepo, nič kaj turistično. Ravno prav za eno kavico, raztegnit noge in malo gledat, kako domačini živijo čisto normalen dan.
Potem pa še Dreux. Malo večje mesto, ki pa nama je pustilo čuden vtis. Ulice prazne, lokalčki zaprti, nobenih ljudi. Res nenavadno vzdušje. Občutek, kot da so na hitro evakuirali mesto, midva pa sva to slučajno spregledala.
Kamp za nočitev sva si izbrala malo pred Parizom, cene tistih blizu Versaillesa bi namreč lažje uvrstila v rubriko luksuzna letovišča kot kampiranje. V kamp Camping des Etangs de Marsalin sva prišla ravno med njihovo siesto. Seveda. Ampak imajo zvonec, in ko sva pozvonila, je prijazna gospodična kmalu pricapljala do recepcije. Kamp je srednje velik, z nekaj mobilnimi hiškami (teh prej nisva videvala), večina obiskovalcev pa kar stalnih , bolj sistem pavšalistov. Cena 23 € za noč. Čisto solidno.
Na večerjo sva se odpeljala na obrobje Dreuxa, sva našla eno restavracijo, ki je bila odprta in imela kar dobre ocene na netu. Léon Fish Brasserie je obljubljala. Notranjost urejena zelo ribiško, simpatično. Sem se pa očitno narobe odločila. Grega je jedel neke morske testenine in bil zadovoljen. Jaz pa… ne tako zelo. Naročila sem nekakšen fish and chips, samo z lignji namesto ribe. Mastno. Zelo mastno in zato ne prav dobro. Iskreno? To je bila prva hrana na celem potovanju, ki me je res razočarala.
Dan 12
Naslednji dan sva se počasi odpravila proti Versaillu. Glede na vse legende o gneči in prometnem kaosu sva bila pripravljena na najhujše in potem pozitiven šok. Brez težav sva dobila parkirno mesto čisto pred palačo. Cena parkiranja nekoliko višja, primerljiva s parkirišči okoli kliničnega centra v Ljubljani.
Ker sva bila dovolj zgodnja, sva si lahko še vzela čas za kavico v bližnjem lokalu in kratek obhod po trgovinicah s spominki, kjer nudijo vse od razglednic, ki jih itak nikoli ne pošlješ, do mini Ludvikov XIVih za na polico.
Potem pa čas za palačo vseh palač. Versailles. Nekdanja kraljeva rezidenca, ki jo je dal zgraditi kralj Ludvik XIV ali sončni kralj, kot se je sam oklical. Gradila se je drugo polovico 17. in začetek 18. stoletja, Ludvik pa je sem preselil sedež svojega dvora in vlade iz Pariza.
Versailles je res ogromen. Kot manjše mesto z lastno zalogo zlata in preprog. Vsaka soba je razkošnejša od prejšnje. Poslikave na stropih bi lahko občudoval v nedogled, če te ne bi začel boleti vrat. Prekrasne tapiserije, kipi, lestenci, pozlate… In potem še tista slavna Dvorana ogledal (Galerie des Glaces), kjer je bila med drugim podpisana tudi Versajska pogodba. Da prehodiš vse te sobane, hodnike in stopnišča rabiš kar kondicijo.
Po palači sva se odpravila še na vrtove, ki niso vrtovi v klasičnem pomenu, ampak bolj labirint z vodometi in umetniškimi rezanimi grmi, kjer resno rabiš zemljevid. Midva sva jih zaradi neusmiljenega sonca prehodila površno, toliko da sva si ustvarila vtis. Ampak vseeno spektakularno. In nekako pomirjujoče, kljub turistični gužvi.
Ko sva zaključila s kraljevskim turizmom, sva se odpravila proti kampu Les Terres Rouges. Kamp ob jezercu, ki pa ni za kopanje.
Opravila sva prijavne obveznosti in se odpravila v Troyes, simpatično mestece z lesenimi barvitimi hišami in veliko turisti. Tam sva šla še nekaj pojest, hrana je bila okusna, sploh sladica.
Dan 13
Zjutraj se je kamp kar izpraznil in tudi midva sva jo mahnila dalje. Vreme se je nekoliko poslabšalo in med vožnjo je sem in tja kar dobro deževalo.
Ko sva prišla v Colmar je na srečo nehalo. Sprehodila sva se med lesenimi hišami, lokali in trgovinami z božički in novoletnimi okraski. Tega imajo kar veliko, je pa vse drago kot žafran. Med ploho sva se usedla na kavo, potem pa nadaljevala z ogledi. Mesto je polno rož in sploh zelo pravljično. Tudi Little Venice, ki je ena najbolj znanih sosesk v mestu in povsem zasluženo. Hiške ob kanalih, barvne fasade, čolni, ki so verjetno bolj za slikanje kot za vožnjo. Včasih so barve hiš povedale, kdo kaj prodaja: modre hiše so bile ribarnice, zelene tržnice, bele peki, rumene sirarji in tako naprej.
Restavracije so bile vse polne a sva našla mesto pri Švendiju. Hrana je bila dobra a se je čutilo, da sva že čisto blizu nemške meje.
S tem se je najina francoska zgodba začela počasi zaključevati. V načrtu je bil še skok v Strasbourg, ampak vremenska napoved je bila tako obupna, da je to ostala ena od tistih stvari, zaradi katerih se bova morala vrniti.
In sva kar potegnila naprej v Nemčijo. Tam sva našla prostor Europa camping Sand kamp in si privoščila še zadnjo steklenico francoskega vina in zadnje macaronse.
In začelo je deževat.
Dan 14
Zadnji dan se je začel z dežjem, ki ni bil več rahla ploha, ampak tisti konkretni šus iz neba. Imela sva še neke plane v Avstriji, a se je Grega odločil, da po dežju ne bi hodil naokrog in bi šel kar domov.
In sva šla. En dolg, mokro siv dan na avtocesti, z vmesnimi postanki za kavo in WC. Na sončni strani Alp se je vreme seveda naredilo, a sva bila z glavo že na domačem kavču. In pozno popoldne sva prispela domov, polna vtisov, rahlo utrujena, a zadovoljna.
Normandija naju je pozitivno presenetila. Čeprav sva vedela, da greva v čudovit del Francije, sva šele na poti ugotovila, koliko različnih obrazov skriva ta pokrajina. Od dramatičnih pečin in spokojnih plaž, do urejenih mestec, kjer na vsakem vogalu diši po siru, maslu ali sveže pečenem kruhu. Kampi so bili prijetno presenečenje, večinoma čisti, urejeni in zelo poceni. Najdražji kamp je bil 26€ za noč, pa še ta v Nemčiji.
Francozi imajo sicer sloves, da ne marajo turistov, ki ne govorijo francoščine, ampak midva sva naletela na same dobre izkušnje, od nasmejanih receptorjev v kampih do natakarjev, ki so potrpežljivo razlagali meni, tudi če sva kazala s prstom. Pa večinoma tudi govorijo angleško. Hrana pa vrhunska. Zelo lokalna, pravi gurmanski raj. Siri, školjke, sladice… in seveda vino. Odlično.
Normandija ponuja tudi nekaj, česar ne dobiš povsod. Veliko zgodovine, ki jo dejansko čutiš. Obisk D-Day plaž, muzejev in starih mest se te dotakne. Hkrati pa se v valoviti pokrajini, med zelenimi pašniki, klifi in obmorski vasmi sprostiš in uživaš.
Če bi me vprašali, ali bi se še vrnila? Absolutno. Mogoče po drugi poti, mogoče z več časa in bolj umirjenim tempom. Ampak zagotovo z istim občutkom, da je potovanje po Normandiji ena boljših idej, kar jih lahko imaš.