Lefkada, Kefalonija
Grčija je vedno dobra izbira, to leto smo se odločili za Lefkado in Kefalonijo. Ionskih otokov še nismo obiskali, pa da vidimo. Kot po navadi smo se na počitnice odpravili v klasični zasedbi 3 družin s šotori.
Dan 1
Pot nas je vodila proti Makedoniji, z vmesnim postankom v Srbiji. Po kilometrih avtocestnih ritmov smo se ustavili v Kragujevcu, nam znanem mestu predvsem po tovarni avtomobilov Crvena Zastava, kamor se je v “starih” časih masovno hodilo kupovat Yugote. Sicer je mesto središče Šumadije v osrednji Srbiji. Obiskali smo Spominski park Šumarice, kjer stoji več spomenikov. Tu je bilo oktobra 1941 ubitih 2800 ljudi, med njimi stotine srednješolcev. Slednjim v spomin je postavljen znamenit Spomenik prekinjen let , nekateri mu pravijo tudi spomenik zlomljenih kril.
Prespali Garni Hotel Tri O, nič razkošnega, a ravno prav za trd spanec po dolgi poti. Prvi dan potovanja je za nami. Ogrevanje opravljeno. Zdaj se lahko zares začne!
Dan 2
Po jutranjem bujenju (nekateri bolj, drugi manj prostovoljno) in zajtrku, smo se znova zapeljali na cesto – tokrat proti Ohridskem jezeru. Kilometri so se kar vlekli, a z nekaj postanki smo končno prispeli do našega doma za naslednja dva dneva, Ville Flora. Preden smo se razporedili in namestili po sobah in malo poklepetali z “gazdo” je preteklo kar nekaj časa.
Ker nismo imeli živcev za iskanje parkirišča v ohridskih uličicah, smo se do priporočene restavracije restavracije Belvedere kar s taksiji. Rešitev je bila tako udobna in ugodna, da bi jo zlahka razglasili za potovalni trik dneva.
Večerja je bila okusna, cenovno prijazna in s pravo mero lokalnega šarma. Da je bil vtis popoln, so nam za povrh še zaplesali nekaj makedonskih plesov. Prvi večer ob Ohridu je bil točno to, kar smo potrebovali – sproščen, poln okusa in prijetno domač.
Dan 3
Ta dan je bil rezerviran za raziskovanje Ohrida in okolice in pokazal se je v res najlepši luči.
Najprej smo se zapeljali do izvira Črnega Drima, kjer nas je pričakala osupljivo kristalno čista in ledeno mrzla voda, ki bruha na plano iz več kot 40 izvirov. Ogled smo opravili z majhnim čolnom, vodnik pa nam je med plovbo povedal kar nekaj zanimivosti o izvirih in ekosistemu jezera. Popoln mir, voda, ki se sveti v vseh odtenkih od zelene do modre in občutek, da si sredi naravnega čudeža.
Nato smo si ogledali še Manastir sv. Naum, pravoslavni samostan z bogato zgodovino. Ustanovil ga je sveti Naum Ohridski davnega leta 905. Tukaj je tudi njegov grob. Samostan leži tik ob jezeru, razgled pa je eden tistih, ki si jih želiš zapomniti. Turkizna voda, spokojnost in rahlo brbotanje turistov v ozadju.
Naslednja postaja je bil prav poseben kraj. Muzej Zaliv kosti. To je rekonstrukcija prazgodovinskega naselja na vodi. Lesene hiške, zgrajene na pilotih nad jezerom, predstavljajo, kako naj bi tu živeli med leti 1200 in 600 pr. n. št.. Ime “zaliv kosti” ni naključno. Pri izkopavanjih so namreč našli veliko kosti živali in ljudi, ki so tam živeli. Zelo zanimiva izkušnja.
Popoldne pa še vzpon na Samuelovo trdnjavo, ki se dviga nad starim mestnim jedrom Ohrida. 100 metrov nad gladino jezera ponuja res razkošne poglede na mesto, jezero in okolico. Malo zgodovine, malo hoje in veliko razgledov.
Dan smo zaključili s sproščenim večernim postopanjem po mestu. Brez plana, brez pritiska, točno tako, kot se spodobi po dnevu polnem doživetij.
Dan 4 in 5
Zjutraj smo se poslovili od gostoljubnih lastnikov Ville Flora in se podali proti jugu, proti Grčiji. Na Lefkadi smo imeli še eno vmesno mini-misijo. Pobrati prijateljico, ki se nam zaradi logističnih zapletov ni mogla pridružiti že v Ljubljani. A smo nekako skombinirali in že nas je bilo več. Potem pa smo potegnili do kampa Vassiliki beach na jugu Lefkade. Postavili smo šotore, potem pa preklopili na morsko vzdušje. Dva dni smo preprosto uživali ob morju. Dnevi so bili rezervirani za plavanje, poležavanje in odklop, večeri za sprehode in raziskovanje mesteca Vasiliki. Nekaj piv, nekaj sladoledov in utrip obale…
Dan 6
Tudi ta dan je minil v podobnem sproščenem vzdušju kot prejšnja dva, kamp, plaža, sonce, brez hitenja. A ker nas je že rahlo srbelo po kakšni mini pustolovščini, smo si dan popestrili z izletom k slapu Nydri, eni izmed naravnih znamenitosti Lefkade. Že ob prihodu na parkirišče nam je bilo jasno, da nismo edini s to idejo. Pot do slapa ni dolga, približno 15 minut hoje po urejeni poti, skozi kanjon z malo sence in veliko kamnov. Je bilo kar vroče. Slap Nydri ni ogromen, a glavni slap, visok približno 15 metrov, pada v naravni bazen, kjer se lahko tudi okopaš. Voda je bila kar mrzla, a vseeno je bilo kar nekaj pogumnežev v vodi, tudi iz naše ekipe. Ostali smo uživali ob opazovanju in fotografiranju.
Dan 7
Po nekaj dneh kopanja, ležanja in pohajkovanja po Lefkadi je bil čas za morsko dogodivščino. Zjutraj smo se v Nidri vkrcali na ladjico in začeli celodnevno križarjenje po južnem Jonskem arhipelagu.
Obpluli smo Cape Lefkatas, najjužnejšo točk0 otoka Lefkada, kjer se na dramatičnih, belih klifih dviga svetilnik Lefkatas Lighthouse.
Pot smo nadaljevali ob zahodni obali Lefkade, do ikonične plaže Porto Katsiki, kar pomeni v dobesednem prevodu kozje pristanišče. Menda zato, ker so včasih plažo lahko dosegle samo koze. Sedaj se do plaže spušča stopnišče s parkirišča na vrhu pečine. Mi smo si jo ogledali z morja. Pa seveda tudi zaplavali v prekrasnem morju.
Kratek postanek smo naredili tudi ob južnem delu plaže Egremni, ki je bila dolgo znana kot ena najlepših plaž v Grčiji, leta 2015 pa jo je opustošil potres. Cesta, ki je potekala do pečine nad njo in stopnišče s 720 stopnicami do plaže sta bila uničena tako je dostop po kopnem kar otežen.
Z veseljem smo se potopili v čarobno turkizno vodo.
Nato smo zapluli naprej do Kefalonije, kjer smo se ustavili v slikovitem mestecu Fiskardo. Prava grška razglednica z butičnimi lokalčki in obveznim vonjem po morski hrani. Malo smo se sprehodili in popili osvežilno pijačo v prijetni senci. Potem pa smo odpluli na Itako, Odisejev otok. Tu smo si tudi privoščili nekaj časa za kopanje na plaži Paralia Afales.
Eden od vrhuncev dneva je bil tudi ogled Papanikolisove jame na otočku Meganisi. To je ogromna morska votlina, dolga 120m, v kateri se je med drugo svetovno vojno skrivala podmornica. Danes se tam skrivajo predvsem turisti in kakšen galeb.
Na poti nazaj proti Lefkadi smo pluli še mimo slavnega otočka Skorpios, ki ga je v 70 letih kupil Aristotel Onassis. Menda naj bi od Onassisovih potomcev otoček kupila neka ruska oligarhinja. Otok je zaprt za javnost.
Zvečer smo se utrujeni, a navdušeni vrnili v kamp. Prepluli smo kar nekaj milj, z vetrom v laseh, soljo na koži in glavo polno morskih vtisov. Toliko modrine v enem dnevu redko vidiš.
Dan 8 in 9
Po nekaj nepozabnih dneh na Lefkadi je bil čas za nov grški otok. Kefalonija. Vkrcali smo se na trajekt v Nidri, pot je minila hitro in brez zapletov, s čudovitimi pogledi na arhipelag.
Na Kefaloniji smo se namestili v kampu Karavomilos ob prekrasni plaži.
Karavomilos je majhno, a prijetno obmorsko naselje z mirnim zalivom, kjer se zdi, da se vse dogaja malo počasneje, kar nam je po vseh prejšnjih postankih prav lepo ustrezalo.
Sledila sta dva dneva čistega oddiha. Morje, senca borovcev, drobni kamenčki na plaži, poležavanje, kopanje, kakšna knjiga. Skratka na “off”.
Dan 10
Po dneh lenarjenja v senci je bil čas, da ponovno razmigamo noge.
Najprej je bila na vrsti plaža Antisamos. Dolga prodnata plaža z vodo v vseh možnih odtenkih modre, obdana z zelenimi hribi. Tu so snemali tudi film Mandolina kapitana Corellija.
Seveda je sledilo kopanje, poležavanje in nekaj prepotrebnih hladnih pijač v enem od beach barov. Voda je bila kristalno čista, dno prodnato, sonce pa kar neusmiljeno.
Popoldne smo se odpravili še do čisto drugačnega, a nič manj osupljivega kraja, Melissani Cave Lake. Gre za podzemno jezero v jami, ki jo obsijejo sončni žarki skozi odprtino v stropu. Voda je tako čista, da na trenutke čolni izgledajo, kot da plavajo v zraku. Tudi mi smo se v jamo podali s čolnom, sicer kratka vožnja, a prav posebna.
Ustavili smo se še na poznem kosilu v Taverni Karavomylos, potem pa se vrnili v naš kamp.
Dan 11
Dopoldne smo se odpravili raziskat severozahodni del otoka, kjer se skrivajo eni najbolj ikoničnih razgledov na otoku, tistih z razglednic. Potem pa ugotoviš, da v resnici izgledajo še bolj noro.
Prva postaja je bila legendarna plaža Myrtos. Dolga, belkasta prodnata obala v zavetju dramatičnih klifov in voda, ki prehaja od turkizne do temno modre. Plaža je znana tudi po tem, da so tu valovi precej močni, a ta dan je bilo morje mirno in je kar vabilo na osvežitev.
Po kopanju smo se odpravili proti razgledni točki Assos, kjer se odpre čudovit pogled na polotok, obdan z morjem in zelenjem.
Spustili smo se v vasico Assos, ki nas je takoj osvojila s svojo šarmantno, pastelno obarvano arhitekturo, ozkimi uličicami in majhnim zalivom. Nobene naglice, samo uživanje v lepoti kraja.
Dan 12
Ta dan smo raziskali še nekaj plaž, ki so nekoliko manj znane, a nič manj prijetne.
Najprej smo se zapeljali do plaže Nici, nekaj kilometrov severno od kampa. Skrita, mirna plaža, nobene velike gneče, nobenega beach bara z glasno glasbo, samo mir, voda in sonce. Ravno prav za dopoldansko namakanje in odklop.
Popoldne smo nadaljevali na južni del otoka do plaže Xatzokli, še ena manj znana, a zanimiva lokacija pod klifi, in nobene gneče. Tudi tu smo seveda morali zaplavati v prekrasni vodi.
Potem pa malo drugačen utrip. Zapeljali smo se v Argostoli, glavno mesto Kefalonije. Po dneh tišine in kamperskega ritma je prav prijalo malo mestnega vrveža. Sprehod po mestnem središču, sladoled, nekaj trgovinic… in tako smo počasi zaključili s Kefalonijo.
Dan 13
Počasi smo se začeli vračati proti domu, a po drugi poti. Tako smo po zajtrku začeli pakiranje šotorov in pospravljanje našega mini kamperskega doma na Kefaloniji. S trajektom smo se iz Porosa odpravili na Peloponez.
Po pristanku smo se zapeljali proti kampu Aginara Beach, ki se nahaja tik ob dolgi peščeni plaži, obdani z borovci in palmami. Urejen kamp z veliko sence in neposrednim dostopom do morja
Na plaži so ravno pripravljali vse za poroko, ki se je nekoliko kasneje tudi zgodila. Tako smo nekoliko firbcali, potem večerja, nekaj kartanja in šumenje valov v ozadju.
Dan 14
Čeprav smo pred leti že raziskali dobršen del Peloponeza, smo se tokrat odločili za ponoven obisk kraja, ki ga v Grčiji preprosto moraš videti. Olimpije. Res je, večina nas je tukaj že bila, a ne vsi, pa tudi otroci so bili kar devet let starejši, in to je bil več kot dober razlog za ponovitev.
Olimpija je eden tistih krajev, kjer se zgodovina kaže z neko posebno tišino med ruševinami. Med mogočnimi stebri, ostanki templjev in stadiona, si prav zlahka predstavljaš, kako so se tu pred več kot 2500 leti začele prve olimpijske igre. Brez elektrike, brez marketinških sloganov, samo šport, čast in grški bogovi.
Po ogledu smo si privoščili nekaj hladnega in se počasi vrnili v kamp. Še zadnja priložnost za toplo grško morje to poletje.
Dan 15 in 16
Zjutraj smo še zadnjič pospravili šotore in kampersko rutino pustili za sabo. Čakal nas je povratek proti domu. Najprej proti Patrasu, nato čez znani most Rio–Antirrio. To je en najdaljših mostov s poševnimi zategami in več razponi na svetu. Prečka Korintski zaliv v bližini Patrasa in povezuje s cesto mesto Rio na polotoku Peloponez in Antirrio na celinskem delu Grčije.
Ustavili smo se še v Prevezi na kratkem obisku pri moji teti, ki je bila ravno takrat tam z jadrnico. Potem pa dalje do Igoumenitse, kjer smo se proti večeru vkrcali na trajekt proti Anconi. Tudi tokrat nismo imeli kabin, ampak smo potovali kot palubni potniki. Čas na poti smo si krajšali s kombinacijo kartanja, knjig, sendvičev in dremanja. Naslednji dan smo okoli poldneva prispeli v Ancono in se odpeljali proti San Marinu, ki je bil naš naslednji postanek. Tudi San Marino smo že obiskali pred leti, ko smo se vračali iz Sicilije. Vseeno smo ponovno zavili v eno najstarejših republik na svetu.
Ogledali smo si utrdbo, se sprehodili po ozkih ulicah, kupili še kak spominek, zvečer pa prenočili v hotelu Globo. Po vseh nočeh v šotoru je bila postelja z rjuhami in pravi tuš pravo razkošje.
Dan 17
Zadnji dan dopusta so prišli na račun predvsem fantje. Obiskali smo Ferarri muzej v Maranellu. Iz modrine Jonskega morja v rdečo italijansko strast.
Muzej je namenjen ljubiteljem hitrosti in konjev na pokrovu motorja, ampak tudi če nisi ravno navdušenec, zna pustit vtis. Vse je narejeno z občutkom, od zgodovine znamke, prototipov, do razstav F1 bolidov, motorjev in detajlov.
Po ogledu pa v avtomobile in proti domu. Seveda precej počasneje kot tisti rdeči stroji.
Naužili smo se morja in sonca, tega vsekakor ni manjkalo. A moram priznati, da me tokratna Grčija ni povsem prepričala. Ne morem reči, da sem bila razočarana, ampak Lefkada in Kefalonija preprosto nista imeli tiste prave, pristne grške energije, kot sem jo doživela v Grčiji vedno do sedaj.
Občutek sem imela, da je stik z ljudmi bolj površinski, kot da se vse skupaj vrti bolj okoli turistov kot okoli življenja samega. Nekako bolj masovni turizem, veliko ponudbe, a manj duše.
V Grčijo se bom gotovo še vrnila, to je destinacija, ki mi je še vedno blizu. A Ionski otoki verjetno ne bodo več na mojem seznamu želenih destinacij.