Maldivi in Dubaj

Kam letos na potovanje? V ožji izbor sva spravila Namibijo in Maldive. Ker pa sva bolj podvodne sorte, bo morala Afrika še malo počakati. Torej Maldivi. A kam? Resorti za naju odpadejo, torej nek naseljen otok. Po dolgi raziskavi sva se odločila za Ukulhas, majhen otoček, ki pa naj bi bil vrhunski za podvodne dejavnosti.  Nazaj grede pa sva se za par dni ustavila še v Dubaju, ker sva se ravno tam skozi vračala.

Dan 0

Letela sva s FlyDubai iz Brnika ob 15h in pristala v Dubaju okrog 23h. Ko sva stopila iz aviona naju je kar zadel val vročine in vlage. Zato se v Dubai ne potuje poleti. Sledil je še 5 urni let v Male, kamor sva prispela okrog 7h zjutraj po lokalnem času.

Dan 1

 Po carinskem pregledu sva morala zunaj počakat še na prevoz na najin otok. Opcije so bile trajekt, hidroplan in speedboat. S prvim se vlačiš 4 ure, drug je kar drag in sva šla na ta hitri čoln. V uri in pol sva bila na Ukulhasu. Tam naju je pričakal prevoz do hotela. Nekakšen mini dostavni avto, zadaj sva sedela na klopi in držala prtljago, da ni padla dol. Seveda bi lahko šla peš, ker otok je res majhen. A na otoku ni asfalta, ceste so iz mivke in  zaradi nočnega deževja luža pri luži. Prispela sva do najinega hotela Ukulhas Villa. Simpatičen hotelček z jedilnico na prostem. Najprej sva se osvežila s sokom lubenice, potem pa vstopila v sobo, ki so jo tako ohladili, da je po zunanji strani šip kar tekel kondenz. Klima je bila naštimana na 15C! 

Malo sva se razgledala po okolici. Plažo sva imela nekaj korakov od hotela. Ker je to muslimanska dežela in prideš tja kot turist med domačine je prav, da spoštuješ njihova pravila. Torej, kopalke so dovoljene samo na “bikini” plaži, ki pa je okoli polovice otoka. Po otoku moraš hodit primerno oblečen, torej pokrite rame in kolena. To sva že vedela, tako da sva bila pripravljena.

Odšla sva na plažo. Palme, bel pesek in čisto morje. V senci je bilo prav prijetno. Voda topla, a ne preveč. Kopanje, in poležavanje na plaži, to je bilo za prvi dan. V baru  na plaži Coco Hut sva si privoščila sveže kokosove orehe. Mojster iz bara kokos najprej na vrhu odpre z mačeto, ko popiješ tekočino pa ga razpolovi, da lahko poješ še meso. Odlično, sploh pa je ta kokos super za odžejat. 

Ukulhas leži malo nad ekvatorjem, zato je praktično pol dneva noč in res se je stemnilo že ob 19h. Pojedla sva še večerjo, ki sva jo imela v hotelu in kar kmalu zaspala.

Dan 2

Pojedla sva zajtrk in se odpravila na ogled otoka. Ukulhas je drugi otok Maldivov, ki je dobil električno napeljavo in prvi, na katerem sistematično ravnajo z odpadki. Ima približno 1300 prebivalcev in je za turiste odprt od 2012. Dolg je kakšen km in širok 220 m. In zelo zelen. Sprehodila sva se po mivkastih cestah med nizkimi hišicami domačinov in zanimivim rastlinjem. 

Čeprav temperatura ni šla čez 30C je bilo zaradi višje vlage kar vroče in ohladitev je najboljša v morju. Vzela sva masko in plavutke, ki sva jih prinesla s sabo in se odpravila na plažo.  Je pa sonce tu zelo močno, zato sva v vodo vedno šla v majicah z UV zaščito, jaz tudi v 3/4 pajkicah. Te kar hitro opeče.

Nekaj metrov od obale je koralni greben. In res je kaj videti. Korale, ribe vseh možnih barv, ki ti priplavajo v jatah mimo nosu. Res prekrasno. In kar kmalu sva srečala tudi morskega psa. Tukaj živijo črnoplavuti morski psi, ki niso nevarni. Vseeno je posebno doživetje, ko ga vidiš plavat par metrov od sebe. V celem tednu sva jih redno srečevala, velike kakšen meter in pol. V vodi sva ostala kar dolgo, potem se šla odžejat v bar na plaži. Na otoku ni alkohola in niti ga nisva pogrešala. Kokos in drugi naravni sadni sokovi so nama bili čisto všeč. 

Par metrov od najinega hotela je bil potapljaški center. Šla sva se zmenit za termin. Nisva se še potapljala in bi rada poizkusila. Zmenili smo se za naslednji dan. Dobila sva cel šop obrazcev za izpolnit in ob vseh tistih vprašanjih te kar malo postane strah. 

Popoldne sva šla preverit podvodni živalski svet še na vzhodni del otoka, domačin nama je povedal, da se tam vidi želve. In res sva jih videla in zaplavala z njimi. 

 

Dan 3

Dopoldne sva šla malo na plažo, potem pa sva bila dogovorjena v Dive Ukulhas, za najin potop. Najprej sva imela predavanje in suhi “trening”. Potem sva dobila opremo in smo se odpravili do morja. Nekoliko sva se privajala na dihanje, dviganje in spuščanje v nekoliko nižji vodi, potem pa smo se spustili tudi v globjo. Vsak je imel ob sebi svojega inštruktorja. Mojemu je bilo ime Auf in šlo nama je odlično. Pokazal mi je, kje sadijo korale in počasi smo plavali med barvnimi ribami. Kar naenkrat smo se ustavili in pokazal je nekam naprej. Pred nami je bilo nekaj morskih psov, ampak ne takih majhnih, kot sva jig do sedaj kar nekaj že videla. Prave mrcine dolge kakšne 3 metre. In so plavali pred nami, za nami… jaz sem samo upala, da Auf ve, kaj dela. Nekaj minut smo jih opazovali, potem pa smo se počasi vrnili. Res nepozabno. ko smo se vrnili na kopno sta Auf in drugi inštruktor odpeljala opremo, midva pa sva še nekaj časa ostala na plaži in izmenjevala vtise. Še nekaj kopanja in vrnila sva se v hotel na večerjo.

Vsako jutro ob zajtrku si naročil, kaj bi jedel za večerjo. Bilo je kar dobro a nič posebnega.

Dan 4

Vsako jutro sva ugotovila, da je ponoči deževalo. Junija je pač deževna doba tam doli. Čez dan ni padalo oz. samo enkrat je malo kapljalo kakšnih 10 minut, ko sva bila v vodi. Na začetku sva obesila brisače na dvorišče pred sobo. A sva kmalu ugotovila, da so zjutraj še bolj mokre, kot so bile prejšnji večer. Tako sva brisače in plavalne cote sušila v sobi na klimi, ki je res delala, kot je treba.

Dan sva preživela na plaži, seveda pa tudi veliko v vodi. Poleg kokosov, sva v Ocula beach baru poskusila tudi razne sokove in šejke iz različnega svežega sadja. Za prste polizat.

Za zvečer sva se zmenila, da naju peljejo na ribiški izlet.

Okoli 18h so naju pobrali na pomolu s čolnom in smo se odpeljali na odprto morje.  Bolj ko smo se vozili, bolj so se kopičili črni oblaki. Začelo je pihat, potem pa še deževat. Ustavili smo se in voznik čolna je rekel, da bomo morali malo počakati. Kakšno uro. Nebo je bilo zaprto, črno in nič ni kazalo, da bo kakšno izboljšanje. Sva rekla, da gremo kar nazaj. Tudi če bi bila res samo ura, si nisem želela čepet na dežju v čolnu sredi razburkanega morja. Pa smo se odpravili nazaj. Vožnja nazaj je bila kar adrenalinska vožnja in dobro nas je premetavalo.

Srečno smo se vrnili in od ribarjenja, ki si ga je Grega tako želel, ni bilo nič.

Peš sva se po dežju odpravila do hotela in prvič na tem potovanju mi ni bilo vroče.

Dan 5

Ta dan sva šla na plavanje z mantami. Komaj sva čakala.

Vzela sva masko in plavutke in na pomolu sva se vkrcala na čoln. Odpeljali smo se na odprto morje. Ko smo se pripeljali na območje, kjer se pojavlja manta ray, je bilo že nekaj čolnov tam. Domačini so opazovali morje in ko so kaj zagledali, smo poskakali v vodo. Na začetku smo jih videli nekaj bolj od daleč in kar nekajkrat smo zlezli nazaj na čoln, potem pa smo zadeli terno. Plavale so okoli čolna, okrog nas, čisto blizu, včasih si imel občutek, da se bo zaletela vate, pa je malo pred tabo obrnila. Kot bi se igrale z nami. In kakšne veličastne živali. Čez plavuti imajo tudi do 5 metrov in plavajo z neopisljivo eleganco. So tudi zelo inteligentne. Lahko bi jih opazovala ure in ure. Pa so počasi odplavale. Ta izlet je bil zame vrhunec celega potovanja. Voznik čolna, Fox, nama je ponudil, da naju odpelje na otok, kjer je zapuščen resort Velidhu. Seveda sva si šla z veseljem to pogledat.

Pristali smo ob pomolu. Nekoč je bil tu resort z značilnimi hiškami nad vodo in vsem ostalim. Menda so ga zaprli, ker lastnik ni plačeval davkov. Med pandemijo Covida pa so ga uporabili za izolacijski otok, sem so namestili okužene. Kot kakšen otok gobavcev, mi je prišlo na misel.

Zdaj to bolj ko ne razpada. Sprehodili smo se med hiškami in po plaži ter se počasi vrnili na čoln in na najin otok. 

Fox nama je ponudil, da naju pelje na ribarjenje, glede na neuspeli poskus dan prej. Smo se dogovorili, da ga pokličeva naslednji dan.

Dan 6

Dan sva izkoristila za šnorkljanje in kopanje, saj je bil to najin zadnji dan na Ukulhasu. Popoldne sva poiskala šefa hotela, da nama rezervira za naslednji dan popoldan speed boat za v Male, kjer sva imela pozno zvečer let v Dubaj.

Ravno sva že naredila načrt, kako greva proti večeru na ribičijo, naslednji dan pa še izkoristiva dopoldan. Pa naju je presenetil šef, ki nama je razložil, da bo jutri zelo zelo slabo vreme in da popoldan z otoka ne bo mogoče priti. Da bo peljal čoln zjutraj ob 8h, če bo sploh možno. In če ne bo? To bomo pa potem reševali, je rekel. Bo pa problem, ker tudi hidroplan v takem ne more letet. 

No in je ribiški izlet spet splaval po vodi. Zvečer sva spakirala in se zraven spraševala, kaj bova, če ne prideva z otoka. 

Dan 7

Zjutraj sva hitro vstala in odšla do recepcije, kjer so nama povedali, da bo speedboat odpeljal ob 8h. Nekaj sva na hitro pojedla in odpeljali so naju na pomol. Bilo je oblačno, nekoliko je pihalo, a prav hudo ni izgledalo. Kar dolgo smo čakali, preden so nas začeli vkrcavati. Počasi smo izpluli. Najprej smo se zapeljali še do otoka Rashdoo, kjer smo pobrali še nekaj potnikov, saj je bil to ta dan edini čoln, ki je vozil tam naokoli. Potem pa se je začelo. Valovi so postajali vedno višji in ladjico je vedno bolj premetavalo. Voda je zalivala celo barko in tudi notri je bilo po tleh vse mokro. Sedela sem ob oknu in enkrat sem gledala v morje, enkrat v nebo in vsakič upala, da se ne prevrnemo. Stevard je s pospešeno hitrostjo delil vrečke in polovica potnikov je bruhala. Je pa vsaj naš voznik vedel kaj dela, čeprav se mi je zdelo, da je tudi on nekoliko zaskrbljen. Najhuje pa je bilo, ker nikjer ni bilo videti kopnega. In tako smo preživeli naslednje tri ure. Ko sem opazila nekaj v daljavi in sva ugotovila, da se je kopno mi je kamen padel od srca. Nekoliko se je tudi veter umiril in končno smo pristali v Maleju. Najprej sva si malo oddahnila, potem sva prtljago spravila v letališko shrambo in si odšla ogledat Male, glavno mesto Maldivov. Najprej sva šla pogledat tržnico, ribjo in navadno. Potem sva se sprehodila po Trgu neodvisnosti in si ogledala mošejo Friday. Mesto samo ni nič posebnega, z lahkoto bi ga izpustila, a sva imela kar nekaj časa za zapravit. Počasi sva se vrnila na letališče in končno je bil čas za vkrcanje na letalo. 

Dan 8

V Dubaj sva priletela ob 3h ponoči. Kar dolgo sva čakala prtljago, potem pa sva s taksijem končno prispela v hotel. Zunaj je bilo vroče in zadušljivo vlažno. Hotel Hyatt place Wasl district pa je bil super. Imela sva celo stanovanje, ne samo sobe. Kljub pozni/zgodnji uri sva še nekaj časa ostala pokonci in nazdravila srečni vrnitvi na celino. Za ob 8h sva si naštimala budilko in odšla na zajtrk, ki je bil res bogat, potem pa sva še nekoliko pospala. 

Potem sva se s taksijem odpravila do Burj Khalife. Ta skoraj 830m visoka zgradba, najvišja na svetu, je bila dokončana 2009. Poimenovana je po nekdanjem predsedniku UAE, šejku Khalifi bin Zayed Al Nahyan. Povzpela sva se na razgledno ploščad, ki je v 124 in 125 nadstropju. Razgled je res krasen, a ne seže prav daleč zaradi vse sparine v zraku. Po ogledu sva se vrnila na zemljo in se sprehodila skozi Dubai Mall, drugo največje nakupovalno središče na svetu. Tu je okrog 120 barov in restavracij, 22 kinodvoran, otroški zabaviščni park, pa tudi čisto pravo drsališče in akvarij. Slednjega sva si seveda ogledala, saj sva že malo pogrešala podvodno življenje. Nekaj sva šla pojest in si zunaj ogledala šov z vodometi ob glasbi, bilo pa je tako vroče, da dolgo nisva zdržala. S taksijem sva se vrnila v hotel.

 

Dan 9

Po obilnem zajtrku sva se odpeljala do Sky Views observatorija, da se še nekoliko razgledava. Zanimivo se je bilo spustiti po prozornem toboganu na zunanji strani stolpa nadstropje nižje, več kot 200 m visoko. Razgledala sva se še na Skywalku in se z zunanjim dvigalom spustila na zemljo. Naslednja zadeva, ki sva si jo želela ogledat je bil Muzej prihodnosti. Žal pa so bile karte razprodane že za 14 dni v naprej, tako da sva si ogledala samo zunanjost in avlo. Z metrojem sva se zapeljala do Green planet. Mimogrede, ne samo metro, tudi postaja je klimatizirana. Že sama stavba Zelenega planeta je zanimiva. Notri je umetno ustvarjen tropski deževni gozd z več kot 3000 rastlinami in živalmi, ki se prosto gibajo. 

Po ogledu sva se odločila, da greva nazaj v Dubai Mall, nekaj pojeva in se počasi vrneva v hotel. Kot sem že večkrat omenila, poletje res ni primerno za obisk Dubaja, zaradi res hude vročine sva se gibala samo po notranjih prostorih in se vozila s taksiji. 

Dan 10

Let proti domu sva imela ob 10h, letela dobrih 6 ur in nekaj po drugi uri pristala v Ljubljani.

 

Maldivi so me očarali, priporočam vsem, ki ste radi ob, na, v in pod vodo. Dubaj pa, no ja. Kakor komu paše, naju pa ni ravno navdušil. Nekoliko zaradi vročine, predvsem pa zaradi vsega blišča in novodobnega okolja, ki me ravno ne prepriča.