Madeira
Covid se je nekoliko polegel. Grega je imel težave z nogo, za dopust je kazalo bolj slabo. Pa sem se odločila, da je po vseh teh korona restrikcijah čas, da nekam odpotujem. Odločila sem se, da tokrat (prvič) potujem z agencijo, da ne grem čisto sama. Izbrala sem Madeiro in agencijo Oskar, zaradi njihovega aktivnega programa. Nekaj sem morala še doplačat za svojo sobo. Let je bil direkten iz Brnika, kar je bilo tudi zelo priročno.
Dan 0
Sestra me je zapeljala na Brnik, kjer smo se zbrali in dobili vse papirje. Hitro sem spoznala eno punco, ki je tudi potovala sama. Kasneje smo ugotovili, da nas je kar nekaj takih, predvsem žensk. Let je bil miren, pristanek tudi, navkljub megli in vetru in temu, da je to menda eno težjih letališč za pristajanje. Na letališču smo se dobili z našo vodičko Romano in se z busom odpeljali do hotela Muthu Raga. Bilo nas je 40, kar velika skupina in je trajalo, da so nam dodelili sobe. Moja je bila super, celo z razgledom na morje. Hotel je v glavnem mestu Funchal, kjer je večina hotelov na Madeiri.
Po namestitvi smo se dobili z nekaterimi sopotniki in vodičko v bližnjem lokalu. Nekaj smo pojedli in spili, Romana pa nam je razložila najosnovnejše stvari in plan za naslednji dan.
Dan 1
Po zajtrku smo se z avtobusom, ki smo ga imeli za celo potovanje, odpeljali na višinski prelaz Encumeado, tu nas je objela gosta megla in nam zakrila obljubljene razglede. Vreme na Madeiri se hitro obrne in to pot smo imeli smolo. Nato smo se podali na čudovit sprehod po levadi. Levade so za Madeiro značilni akvadukti, ki so jih zgradili za prenos vode v kmetijska področja na jugu otoka. Izgradnja je bila težka, saj je otok zelo gorat. Danes levade ne oskrbujejo z vodo le južnih delov otoka, temveč tudi hidroelektrarne. Na otoku obstaja več kot 2.170 kilometrov levad z 40 km tunelov in zagotavljajo izjemno mrežo sprehajalnih poti.
Megla se je porazgubila in hodili smo ob robu planote z enkratnimi pogledi na Atlantik globoko pod nami. Pohod smo nadaljevali do prastarih lovorikovcev, kjer smo si malo odpočili.
Sledila je vožnja na skrajni severozahodni kotiček otoka v Porto Moniz. Na poti smo se ustavili na degustacijo lokalne pijače Poncha. To je okusna značilna Madeirska pijača iz ruma, pomarančnega in limoninega soka in medu.
Kosilo smo imeli med potjo vsak dan, zjutraj si izvedel kje in kaj je na razpolago in če si želel, si se prijavil in plačal vodički. Ni bilo drago, hrana pa je bila povsod okusna in zanimiva.
V Porto Monizu smo uživali v sprehodu med spektakularnimi formacijami lave ob obali. Tisti, ki smo želeli, smo se okopali v naravnih bazenih, ki jih je ustvarila lava in jih napaja Atlantik. Ko plavaš v vodi, ki jo obdaja strjena lava, je nekaj posebnega, voda pa je bila precej toplejša od samega morja.
Na poti nazaj v Funchal smo se vozili po severni obali mimo previsnih sten, ki se dvigajo iz oceana. Vožnja je kar hitro minila ob opazovanju vseh naravnih lepot.
Dan 2
Po zajtrku smo se podali na eno najbolj razburljivih poti na Madeiri, vzpon od Pico do Areeira do Pico Ruiva, najvišjega vrha otoka. Takoj se začuti sprememba, ko se iz subtropske klime Funchala preseliš v hladnejši, gorski svet. Gorska pokrajina okoli Pico do Areeiro (1.818 m) nas je očarala s svojimi strmimi grebeni in vulkanskimi skalami, ki so ostro rezale obzorje.
Žal pa na vrh Pico Ruivo (1.862 m) nismo mogli, ker je bila pot zaprta, smo se pa odpravili na pohod po drugi poti, Levadi dos Balcões. Prav tako krasna pot.
Po koncu pohoda in kosilu smo se spustili na sever otoka, kjer smo prispeli v slikovito vasico Santana, znano po tradicionalnih hiškah s poševnimi trikotnimi strehami in pokritih s slamo. To so bili večinoma podeželski domovi, ki so jih uporabljali lokalni kmetje med naselitvijo otoka, z belo pobarvanimi stenami, rdečimi vrati in okni z modro obrobo.
Proti večeru se nas je nekaj sopotnikov dobilo na pijači, da smo malo poklepetali o vtisih in drugih zadevah.
Dan 3
Po zajtrku smo se vkrcali na bus. Vsako jutro nam je vodička najprej zavrtela pesem Dobro jutro življenje od Alye. Nisem ravno nek fan, a nas je zbudila in postala mi je prav všeč.
Ta dan se je začel s panoramsko vožnjo proti vzhodnemu delu otoka, kjer nas je pričakal čarobni Rt Sv. Lovrenca (Ponta de São Lourenço) je najvzhodnejša točka otoka in znan naravni rezervat, ki navdušuje z edinstveno pokrajino. Gre za sušno območje s strmimi pečinami in vulkanskim terenom. Pohod po Rtu sv. Lovrenca je bil zagotovo eden od vrhuncev tega potovanja. Pot nas je vodila visoko nad razpenjenim Atlantikom, kjer smo občutili moč vetra in uživali v osupljivih razgledih na skalnate pečine, ki se dramatično spuščajo v morje. Tu se narava pokaže v vsej svoji mogočnosti.
Po vrnitvi na izhodišče smo se zapeljali v Caniçal, simpatično malo ribiško vasico. Nekateri smo se na hitro vrgli v morje, potem pa smo posedeli na kosilu v restavraciji ob morju.
Vrnili smo se v Funchal, kjer nas je čakalo prosto popoldne. Nekateri smo se odločili dan zaključiti z morsko avanturo, z izletom s katamaranom, kjer smo upali na srečanje z morskimi sesalci. Odpeljali smo se daleč na odprto morje, kjer nas je obkrožala neskončna modrina oceana. Kmalu so se pojavili prvi delfini, ki so igrivo skakali ob naši ladji. Delfinov smo videli res veliko, vrhunec pa je bil, ko smo zagledali kita. Menda je to kar redkost. Občudovali smo ga le nekaj minut, potem pa je osebje obrnilo katamaran, so rekli, da ga nočejo predolgo motiti.
Po končanem izletu smo se nekateri sprehodili še do mesta Funchal, srečali bronastega Ronalda, ki se je tu rodil in si privoščili okusno večerjo. Tokrat sem uživala v Espetadi, tradicionalni madeirski jedi. To so kosi mesa, po navadi govedine, začinjene in nataknjene na dolgo nabodalo. To potem počasi pečejo nad odprtim ognjem. Jed se postreže z nabodalom, obešenim nad mizo. Meso je bilo neverjetno okusno in sočno.
Dan 4
Po zajtrku smo se odpravili proti obsežni planoti Paul da Serra, ki se nahaja na približno 1.500 metrih višine.
Naša pohod ta dan je levada das 25 fontes, Pot nas je peljala skozi gozd lovorikovca, ki je del Unescove svetovne dediščine in dom izjemnemu ekosistemu. Malo smo posedeli pri enem od slapov in uživali v okolici. Precej družabni so bili tamkajšnji ptički, podobni siničkam, ki so bili očitno zelo lačni.
Po dopoldanskem pohodu smo se odpravili v obalno mesto Calheta. Kraj je znan po svoji peščeni plaži z zlatim peskom, ki je bil uvožen iz Maroka. Tukaj smo malo zaplavali, a je bila kar gneča.
Za kosilo smo poskusili Espado. To je črna mečarica s prav nič simpatičnim videzom, a izredno okusnim belim mesom. Postregli so nam jo ocvrto in poleg rezine banan. Malo čudna kombinacija, a je bilo res dobro.
Ustavili smo se še v vasici Madalena do Mar, znani po obsežnih nasadih banan. Enega smo si tudi ogledali. Banan polno, a jih imajo le za potrebe na Portugalskem. Izvažat jih namreč ne morejo, ker ne dosežejo zahtevane dolžine EU.
Dan 5
Zjutraj sem imela čisto trde noge, se je kar poznala vsa hoja preteklih dni. A sem se hitro spet uhodila.
Najprej smo šli po Levada da Serra do Faial. Ob poti je raslo polno rož, po večini agapantusi, pa tudi lilije, hortenzije in strelicije, slednja je nacionalna roža Madeire.
Potem smo se odpeljali na Monte, kjer smo si ogledali cerkev, posvečeno mestni zavetnici Gospe z Monta. Menda pravi verniki hodijo po stopnicah do cerkve po kolenih. To sta potem demonstrirala dva mladinca iz naše skupine. V cerkvi je tudi pokopan zadnji avstroogrski cesar Karel I.
Napili smo se še zdravilne vode v bližnji kapeli, potem pa smo se po strmih ulicah spustili 2 km s tradicionalnimi sanmi carros de cesto. Ni ravno hudo adrenalinsko, je pa vsekakor zanimivo.
Zapeljali smo se do izhodišča za naš naslednji pohod. Šli smo po levadi v Nunsko dolino oz. Curral das Freiras. Nahaja se v gorski notranjosti otoka obdana s pečinami in vrhovi, ki obkrožajo osrednjo dolino
Ustavili smo se na razgledni točki Eira do Serrado, kjer je neverjeten razgled na dolino.
V dolini smo si za kosilo privoščili okusno kostanjevo juho, ki je tudi specialiteta otoka in pa Espetado.
Potem smo se odpravili na Cabo Girao, kjer smo se po skywalku sprehodili po enem najvišjih obmorskih klifov na svetu, kar 580m visoko nad morjem.
Naš dan smo zaključili v Camari de Lobos, slikovitem ribiškem mestecu, ki je bilo nekoč priljubljeno med umetniki, tu je veliko časa preživel tudi Winston Churchill. Obiskali smo teraso, kjer je posedal in slikal. Kraj je res zanimiv, zelo barvit, znan pa tudi po svoji edinstveni pijači Nikita, ki smo jo poskusili in je bila odlična. To je mešanica piva, sladoleda in sadnega soka (ananas, pasijonka). Čudno, a okusno in zaradi sladoleda zelo osvežilno.
Vrnili smo se v hotel na krajši počitek. Zvečer pa nas je nekaj odšlo v restavracijo Sabor, kjer nam je Romana uredila večer Fada. Hrana je bila okusna, a top doživetje je bila vsekakor glasba. Na dogodek sem šla malo skeptična, ker sem Fado poslušala enkrat v Lizboni in je bilo res depresivno. No, tukaj so nam dokazali, da je Fado lahko tudi drugačen, pravo potovanje, polno zgodb o življenju, ljubezni in nostalgiji.
Dan 6
Ta dan smo imeli prost in po nekaj precej aktivnih dneh raziskovanja Madeire, se je prav prilegel.
Skupaj z nekaj popotniki iz naše skupine smo se odločili za malo bolj ležerne aktivnosti in smo se odpravili raziskati Funchal, prestolnico Madeire, ki ima res veliko ponuditi.
Naš prvi postanek je bila lokalna tržnica Mercado dos Lavradores, ki je prava paša za oči. Vse polno barv, eksotičnega sadja, sveže zelenjave in cvetlic. Najbolj so me navdušile barvite stojnice z različnimi vrstami tropskega sadja, ki smo ga z veseljem poskusili, od pasijonke do sladkega ananasa. Nekaj sem nakupila tudi za domov. Prav tako zanimive so stojnice morskih sadežev in rib, ki jih je res veliko, največ pa je znamenite madeirske ribe espada.
Naslednja postaja je bil Blandy’s Wine Lodge, kjer smo si ogledali pridelavo Portovca, ki je znana poslastica na Madeiri. Prikazali so nam celoten postopek in izvedeli smo nekaj o zgodovini tega tradicionalnega madeirskega vina. Sledila je seveda tudi degustacija različno staranega portovca.
Naslednja postaja je bil botanični vrt, ki se nahaja nad mestom in ponuja čudovit razgled na Funchal in Atlantski ocean. Ogledali smo si številne rastline, ne samo iz Madeire pač pa iz celega sveta. Izjemna zbirka subtropskih rastlin, cvetlic in dreves je nekaj, kar se ne sme zamuditi, če obiščeš Funchal.
Za kosilo smo se ustavili v prijetni lokalni restavraciji, kjer smo uživali v tradicionalnih jedeh. Odločila sem se za Lapas, odlično jed iz školjk, začinjenih z maslom in limono, zraven pa Bolo do Caco , okrogel ploščat česnov kruh. Za prste polizat.
Proti večeru pa smo tri punce v lokalni vinoteki Loja dos Vinhos, ob okusnih tapasih še nekoliko raziskale okuse Portovca različnih letnikov.
Dan 7
To je bil naš zadnji dan, a let domov smo imeli šele proti večeru, tako da smo imeli še cel dan na razpolago.
Po zajtrku sva se z Lili, s katero sva se ujeli že na začetku, sprehodili peš skozi tunel do plaže Formosa in naprej po krasni sprehajalni poti tik ob morju do Camara de L0bos, seveda na poslovilni kozarec Nikite.
Nazaj grede sva na prej omenjeni plaži šli še zaplavat v precej osvežilen Atlantik.
Potem pa hitro kosilo in že smo se odpeljali proti letališču. Tam smo se poslovili od naše vodičke Romane, ki je resnično poskrbela, da je bilo potovanje nepozabno. S svojim znanjem in pristopom je dodala nekaj posebnega naši izkušnji Madeire.
Na Brnik smo prileteli okoli 2h ponoči, kjer sta me kljub pozni uri, pričakala prijatelja in me odpeljala domov.
Madeira je bila res neverjetna, levade, gozdovi, cvetje in odlična kulinarika.
Seveda pa so to potovanje naredili odlično tudi moji sopotniki. Bilo nas je res veliko, a nikoli se ni zgodilo, da bi kdo zamujal, jamral, kompliciral ali se pritoževal. Super družba smo bili.