Kalabrija

Spet je na vrsti damski izlet. Letos smo šle raziskat Kalabrijo. V standardni zasedbi je žal manjkala ena punca zaradi opravičljivih razlogov.

Letele smo z Ryanairom iz Benetk. Ker pa je bil let že ob 7h zjutraj smo se do Benetk zapeljale že večer prej in prespale v hotelu Dream blizu letališča.

Dan 1
Let iz Benetk do Lamezia Terme je minil hitro. Vremenska napoved za ta in naslednjih par dni je bila slaba. Dež na dež. Ko smo prispele je bilo oblačno, padalo pa ni. Prevzet je bilo treba še avto. Najele smo ga preko portala DoYouItaly , pri SicilybyCar. Kar nekaj časa smo čakale v vrsti, pa še gospodična na okencu je bila strašno počasna. A prijazna. Plačale smo še “full insurance” in dodatno voznico. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi. Medtem se je ulilo in na hitro smo se zbasale v avto. Vzele smo nekoliko večji avto, saj nas je bilo 5, pa še prtljaga. Obnesel se je super, praktično nov, velik prtljažnik, pa še avtomatik za povrhu.

Najprej smo se odpravile na ogled La Castelle. To je majhno mestece ob Jonskem morju, z rtom, na katerem stoji utrdba. Nehalo je deževati, pa smo se sprehodile do trdnjave. Kar precej je pihalo in morje je kazalo svojo moč. Kmalu smo se z vera umaknile v bližnji lokal na kavo in rogljičke. Potem pa smo nadaljevale vožnjo proti jugu.

Naslednji postanek smo naredile v Soveratu, sicer turističnem mestu, a v tem času je bilo bolj prazno. Sprehodile smo se do dolge mivkaste plaže, ki so jo zalivali valovi, ob plaži je urejena tudi sprehajalna pot (lungo mare). Začelo je spet kapljati, pa smo se podale v center mesta, da bi nekaj pojedla. V Italiji so restavracije popoldne večinoma zaprte, tako je treba poskrbet za želodčke nekje do 15h, sicer si lačen do večera. Našle smo odprto restavracijo Da Paolino, kjer smo nekaj pojedle. Spet je nehalo padat in odpeljale smo se naprej.

Ustavile smo se še v vasici Gerace, ki je nekoliko v notranjosti, a nudi lepe razglede na okolico in morje.

Sprehodile smo se po dobro ohranjenem srednjeveškem mestecu.

Ko smo se odpeljale naprej je spet začelo deževati. Tako smo opustile nadaljnje postanke in se odpravile v Reggio Calabria, kjer smo ta dan prespale. Ko smo prispele do mesta, je bila že tema. Zaradi slabega vremena smo se odločile, da bomo večer preživele kar doma. Ustavile smo se v trgovini in nakupile vse sorte italijanskih dobrot, sir, olive, suhe paradižnike… in seveda dobro vino. Prispele smo do apartmaja Fancy House. Pri parkiranju sem v temi nekako spregledala visok robnik in kar dobro podrsala z desnim sprednjim kolesom. Kasneje sem ugotovila, da je na gumi kar dobra zareza. Kaj zdaj? Bomo počakale do jutri. Nekaj časa smo zaradi dežja kar v avtu čakale lastnika, da nam odpre apartma. Nekoliko je zamujal, končno se je prikazala gospa in nas spustila notri. Apartma je velik in zanimivo opremljen, z dvema kopalnicama. No, kuhinja ni bila najbolj čista, posoda se je kar limala na roke, tako da je bilo treba najprej nekaj pomivanja.

Potem pa smo si pripravile pravo pojedino in ob dobri hrani in vinu prečvekale večer.

Dan 2

Zbudile smo se v sončno jutro. Po zajtrku smo napokale stvari v avto, guma je zgledala v redu in smo si šle peš ogledat mesto. Reggio Calabria je največje mesto v Kalabriji. Je pristaniško mesto z ribiško industrijo. Velik del prihodka predstavlja tudi turizem. Ogledale smo si grad iz 6. stoletja, katedralo, se sprehodile po urejenem sprehajališču Falcomata, mimo zdaj sicer praznih kopališč, veličastnih dreves fikusa, letnega gledališča Arena dello Stretto in spomenika zmage, vse do parka Tempietto, kjer so razna igrišča, vodomet in vse polno ljudi. Nazaj grede smo si privoščile še kavico, potem pa se odpeljale proti severu.

Ustavile smo se v mestecu Scilla. ki leži ob Messinski ožini. Sestavljeno je iz dveh delov, središča mesta, ki je dvignjeno na visoki skali in Marine di Scilla, plaže ki je poleti nabita s turisti in jo obdajajo hoteli in restavracije. Ime je mesto dobilo po legendi on nimfi Scili, ki jo je čarovnica Kirka zaradi ljubosumja spremenila v grozljivo pošast s šestimi pasjimi glavami in je uničila vsako ladjo, ki je prečkala Messinsko ožino. Scila naj bi živela v skali Scilla, na kateri je grad Castello di Ruffo. Najprej smo se sprehodile po mestu, potem pa se spustile do plaže, kjer smo se ustavile na pijači. Sonce je sijalo in kristalno morje je kar vabilo. Pa sem se odločila, da grem malo zaplavat. Voda niti ni bila mrzla, glede na to, da smo bili že v drugi polovici oktobra. Kmalu sta se mi v morju pridružili še dve korajžni sopotnici. Po osvežitvi smo se podale naprej. Na poti do Tropeje, smo se zapeljale še do rta Capo Vaticano, od koder je prekrasen razgled na Tirensko morje in plaže globoko spodaj. Potem pa smo kmalu prispele do apartmaja v Tropeji, appartamento alla Marina di Tropea. Po nekaj zapletih smo le dobile ključe. Apartma je kratek sprehod stran od stopnic, ki vodijo v stari del mesta Tropea, kamor smo se odpravile, da se nekoliko razgledamo in kaj pojemo. Presopihale smo stopnice in prišle v majhno očarljivo mestece. Malo smo tavale po simpatičnih ozkih, s kamnom tlakovanih uličicah, potem pa se ustavile v restavraciji Il Convivo, kjer smo komaj dobile prosto mizo. Hrana je bila okusna, sledile so stopnice navzdol in v apartmaju še kozarček pred spanjem.

Dan 3

Zjutraj je spet nekoliko deževalo, a do takrat, ko smo se spokale iz apartmaja je že prenehalo. Zopet smo se povzpele v staro mestno jedro Tropeje, podnevi je izgledalo vse precej drugače. Ustavile smo se na nekaj razglednih točkah in pozajtrkovale v enem izmed tamkajšnjih lokalov. Rogljički s pistacijevo kremo so bili božanski. Potem smo si vzele nekaj časa za nakupe spominkov in lokalnih dobrot. Tropeja je znana po svoji rdeči čebuli, Cipolle di Tropea, ki raste v okoliških vaseh in jo prodajajo na vsakem koraku. Medtem se je razjasnilo in na soncu je bilo kar vroče. Odnesle smo nakupljene stvari v apartma, se opremile z brisačami in kopalkami in odšle na plažo. Sledilo je nekaj kopanja in lenarjenja na krasni in prazni plaži, potem pa smo si ogledale še Santuario di Santa Maria dell’Isola. Svetišče stoji na peščeni skali, imenovani Isola, ki je bila nekoč popolnoma obdana z morjem, zato je bilo to v srednjem veku zatočišče puščavnikov in bizantinskih menihov.

Tako je minilo popoldne, na večerjo smo se po dolgem izbiranju restavracij vrnile v isto, kjer smo bile že dan prej. In tako se je končal naš zadnji večer v Kalabriji.

Dan 4

Zjutraj smo zapustile apartma in se odpravile proti letališču. Vreme je bilo spet bolj kilavo in izvedele smo, da je bilo v bližnji okolici kar nekaj poplav. Na hitro smo se ustavile še v kraju Pizzo, ki se nahaja na strmi pečini, z razgledom na zaliv Saint Eufemia.

Pri letališču smo vrnile še avto, pri pregledu ni nihče omenil gume in kasneje so mi tudi vrnili kavcijo na kartico, tako da se je zavarovanje očitno izplačalo. Let do Benetk in na poti domov še šoping v Palmanovi, ki bi ga jaz sicer z veseljem spustila, a večina pač zmaga. Tako je minil še en ženski izlet in imele smo se luštno, kot vedno. Pogrešale smo našo J., ki te izlete vedno še dodatno popestri. Upam, da gremo naslednje leto spet kompletne.

Kalabrija je prelepa, krasna pokrajina, klifi, kristalno modro morje, odlična hrana, pa normalne cene. Verjetno se bom še kdaj vrnila, a vsekakor ne poleti, ko mora biti tam pasje vroče in je vse nabito s turisti.