Sevilla

Letos smo naš ženski izlet določile z glasovanjem. Vsaka je napisala 3 predloge in zmagala je Sevilla.

Dan 1

Dan 2

Drugi dan smo začele z zajtrkom v apartmaju, nato pa smo se odpravile ven na jutranjo kavo.
Naš prvi cilj je bil ogled mogočne katedrale in vzpon na zvonik Giralda. Seviljska katedrala je uradno največja gotska katedrala na svetu in tretja največja krščanska cerkev nasploh. Nastala je na mestu nekdanje velike mošeje iz 12. stoletja. Krščanski graditelji so obdržali nekatere dele mošeje, med njimi znano dvorišče z oranževci (Patio de los Naranjos) in seveda zvonik Giralda. Znotraj cerkve stoji grobnica slavnega raziskovalca Krištofa Kolumba, ki jo na svojih ramenih nosijo štirje španski kralji. La Giralda je bila prvotno minaret mošeje. Največja posebnost je, da nima stopnic, ampak 35 širokih klančin. Razlog za to? Takratni muezin se je moral na vrh povzpeti večkrat na dan, da je poklical k molitvi, zato so zgradili klančine, da je lahko na vrh prijahal kar na konju.
Pred katedralo smo še malo firbcale, saj so ravno pripravljali vse potrebno za poroko, kar je bilo zanimivo videti.
Po ogledu smo se odpravile proti četrti Triana, kjer smo imele rezerviran “free walking tour”. Ko smo prišle tja, pa na dogovorjenem mestu ni bilo nikogar. Klicali so me z agencije in pojasnili, da je imel njihov vodič nezgodo s kolesom. Iskreno rečeno, tej zgodbici nismo čisto verjele. Tako smo se po res vročem soncu sprehodile nazaj čez most proti centru. Pot nas je vodila mimo slavnega obrambnega stolpa Torre del Oro, ki že od 13. stoletja stoji tik ob reki Guadalquivir in je eden najbolj prepoznavnih fotografskih motivov v Sevilli.
Ker nam je zaradi odpadlega ogleda ostalo nekaj viška časa, smo si privoščile pravo turistično izkušnjo, vožnjo s kočijo. Naš kočijaž je bil poglavje zase. Bil je precej poseben in neverjetno zgovoren. Ko je ugotovil, da razumem špansko, se njegov jezik sploh ni več ustavil. Med vožnjo nam je razložil marsikaj zanimivega o znamenitostih, mimo katerih smo se peljale, poleg tega pa je moral obvezno ogovoriti vsakega človeka, ki ga je srečal na svoji poti. Pravi lokalni šov!
Zvečer je bil čas za pravo špansko klasiko. Sedle smo v Restaurante Mi Arma, kjer smo si privoščile večerjo, med drugim tudi paello. Pika na i pa je bil čudovit razgled na osvetljeno katedralo. 

Dan 3

Tretji dan smo se po zajtrku peš odpravile na železniško postajo Santa Justa, od koder smo imele namen potovati v Córdobo. A da ni šlo vse preveč gladko, je poskrbela uslužbenka na postaji, ki nas je poslala na napačen peron. Posledično smo skoraj zamudile vlak in morale smo pošteno teči, da nam ni odpeljal pred nosom. 

V Córdobi smo si najprej ogledale čudovito Palacio de Viana. To je palača iz 15. stoletja v kateri se skriva kar 12 čudovitih andaluzijskih dvorišč (patiov). Vsako dvorišče je oblikovano v drugačnem stilu, polno barvitih cvetličnih lončkov, vodnjakov, dišečih citrusov in bujnega zelenja.

Sledil je sprehod po mestu, pred pripeko smo se zatekle v senčen lokal na hladno pijačo in bocadillose, precej velike sendviče z različnimi nadevi. Skočile smo še čez most Miraflores na drugo stran reke Guadalquivir, se sprehodile mimo Torre de la Calahorra in nazaj čez Puente Romano. To je en najbolj prepoznavnih slikovitih simbolov tega andaluzijskega mesta. Kamniti most s 16 loki že več kot dve tisočletji povezuje zgodovinsko mestno jedro z južnim bregom. Ponuja enega najlepših panoramskih razgledov na slavno mošejo/katedralo Mezquita.

Vreme se je nekoliko sfižilo in začelo je deževati, a nič zato,  na vrsti je bilo ogled slavne Mezquite. Mezquita, kar v španščini pomeni mošeja, velja za enega najlepših spomenikov islamske arhitekture na svetu. Njena največja posebnost je, da so krščanski vladarji v 16. stoletju sredi nekdanje ogromne mošeje zgradili pravo renesančno katedralo. Ko je cesar Karel V. videl končni rezultat, je menda rekel: »Zgradili ste nekaj, kar je mogoče videti povsod, uničili pa nekaj, kar je bilo edinstveno na svetu.« Ko stopiš vanjo, se zdi, kot da si prišel v neskončen kamniti gozd. V notranjosti je namreč kar okoli 850 stebrov iz marmorja, granita in jaspisa, ki držijo znamenite rdeče-bele loke. Ko smo si ogledale vse zanimivosti in znamenitosti je zunaj ravno nehalo deževati. Malo smo se še sprehodile po ozkih uličicah, polnih zanimivih trgovinic in že je bil čas za povratek v Sevillo. Z železniške postaje smo vzele taksi do četrti Triana, kamor smo imele namen iti na večerjo.A nas je spet pričakala klasična seviljska zgodba. Vse je bilo polno zasedeno. Po dolgem iskanju smo na koncu pristale v restavraciji Abades Triana. Ne preveč po mojem okusu, nekoliko bolj fina restavracija, a bolj brez duše. Hrana je bila sicer dobra, a je bila  tudi pošteno draga. 

Dan 4

Četrti dan smo po zajtrku seveda začele z obvezno kavico, nato pa je bil na vrsti ogled čudovite kraljeve palače Real Alcázar.

To je najstarejša kraljeva palača v Evropi, ki je še vedno v uporabi. Ko španska kraljeva družina obišče Sevillo, še vedno biva v zgornjih prostorih te palače, ki so za javnost seveda zaprti. Palača je videti kot iz arabske pravljice, a so jo v resnici zgradili krščanski kralji. Ker jim je bil arabski stil tako všeč, so najeli mavrske obrtnike, da so jim zgradili palačo. Rezultat je osupljiv preplet krščanskih in islamskih motivov, znan kot stil Mudéjar. Vrtovi in dvorane palače so v seriji Igra prestolov služili kot scena za Vodne vrtove eksotičnega kraljestva Dorne. Palača nas je s svojo čudovito arhitekturo in vrtovi popolnoma očarala. Ker pa je celoten kompleks ogromen, je ogled trajal kar dolgo. Da nam ne bi čisto upadel sladkor, smo se vmes okrepčale z andaluzijsko Tarta de manzana, njihovo posebno jabolčno pito.

Po dolgem kulturnem sprehodu je bil čas za kulinariko, zato smo se odpravile do tržnice Mercado del Barranco. Ta čudovita stavba iz železa in stekla ima zanimivo zgodovino, saj je bil njen načrt narejen v podjetju slavnega Gustava Eiffla. Danes je to priljubljeno gastronomsko zbirališče, zato smo poskusile nekaj okusnih lokalnih jedi, spotoma pa nakupile še nekaj andaluzijskih dobrot za domov.
Nato nas je pot vodila do znane moderne znamenitosti Setas de Sevilla, ki ji domačini zaradi zanimive oblike pravijo kar seviljske gobe. Sprehodile smo se po valoviti strehi in uživale v čudovitem razgledu, kolikor se je pač dalo na tistem žgočem soncu. Malce smo se odpočile v njihovem kinu, kjer smo si ogledale kratek, a zanimiv film o Sevilli.
Skočile smo nazaj do apartmaja, da smo odložile vse nakupljene dobrote, nato pa smo se odpravile še do slavnega trga Plaza de España. Tokrat smo si v miru ogledale veličastno polkrožno zgradbo, ki obdaja trg. Zanimivo je, da je njen osrednji del, znan kot Capitanía General, danes pod okriljem vojske. V njem je namreč glavni štab španske kopenske vojske. V preostalih delih stavbe pa imajo svoje prostore različna vladna ministrstva in drugi državni uradi. 
Zvečer smo imele rezervirano mizo v priljubljenem Pelayo Baru, kjer smo si privoščile odlično večerjo. Dan pa smo zaključile tako, kot se spodobi, s prijetnim klepetom in podoživljanjem vtisov na naši terasi.

Dan 5

Zadnji dan smo po zajtrku dokončno spakirale kovčke in prtljago pustile na recepciji apartmaja. Ker smo imele let šele popoldne, smo imele na voljo še kar nekaj časa. Izkoristile smo ga za obvezno jutranjo kavico in še zadnje nakupe darilc za domače. Vsaka je zavila malo po svoje, tako da smo se za nekaj časa porazgubile po mestnih uličicah.
Pred odhodom smo se spet zbrale na zadnji skupni pijači in prigrizku. Iz Seville pač nismo mogle oditi lačne. Nato smo prevzele prtljago, najele taksi do letališča in se poslovile od vroče Andaluzije.
Let je nekoliko zamujal. Goopti nas je čakal, čakali smo potem še enega potnika in seveda smo morali spet naredit ovinek, tokrat čez Branik, tako da smo prispele domov zelo pozno.

V Sevilli se na vsakem koraku se čuti preplet bogate zgodovine, arabske arhitekture in temperamentnega andaluzijskega življenjskega sloga. Mesto je izjemno primerno za raziskovanje peš, kar smo maksimalno izkoristile in v teh dneh res ogromno prehodile. Čeprav nas je oktober presenetil z brutalno vročino, nas to ni ustavilo. Uživale smo v vsem, od veličastne katedrale in pravljičnega Alcázarja, do vrhunskih tapasov, osvežilnega Tinta de verano in strastnega flamenka. In kot vedno, v najboljši družbi.