Portugalska

Dogovorili smo se, da si to poletje ogledamo Portugalsko.

Žal je nekoliko preveč vožnje, da bi se šli kampiranje, pa smo jo mahnili z letalom. Zasedba klasična, 5 odraslih in 5 najstnikov.

Lizbona

Leteli smo z Benetk, a se je zakompliciralo in imeli smo kar nekaj ur zamude. Namesto proti večeru, smo prileteli v Lizbono ponoči, že po polnoči. Še dobro, da nas je kombi, ki smo ga najeli za prevoz do apartmajev čakal.

Imeli smo najeta 2 apartmaja, v prvem nas je spalo 6, v drugem 4. Kombi je nas 6 iz prvega apartmaja stresel na ulico na danem naslovu. In odpeljal malo naprej še ostale. No, na tem naslovu ni bilo nič, samo neka zaplankana stavba. Klicala sem lastnika apartmaja, a se ni oglasil. Tako smo stali ob 2h ponoči na neobljudeni ulici in se spraševali kaj zdaj. Iz sosednjega lokala je prišlo nekaj možakarjev, izgledali so kar  zastrašujoče takole sredi noči. A smo se nekako sporazumeli in pomagali so nam, da smo končno priklicali lastnika, ki je ad nami že obupal in se odpeljal domov. Ja to so bili časi brez pametnih telefonov in interneta na vsakem koraku. Lastnik se je končno prikazal in popadali smo v postelje.  Spali smo v Violet Mustard Apartment, v okrožju Barrio Alto, enem najbolj znanih predelov Lizbone z ozkimi tlakovanimi ulicami in pristno energijo mesta.

Zjutraj me je zbudil ropot in tresenje, no ni bil potres, kot mi je najprej šinilo v glavo. Samo tramvaj je peljal mimo. Tramvaji v Lizboni so posebna turistična atrakcija. So precej stari in glasni, ko se peljejo po ozkih ulicah.

Dan smo pričeli z ogledom akvarija Oceanário de Lisboa. Nahaja se ob reki Tejo, stavba pa delno stoji na vodi, kar poudarja njeno povezavo z morskim svetom.

Sprehodili smo se po parku Parque das Nações. To je sodobna četrt, ki je nastala ob priložnosti svetovne razstave Expo ’98. Tu se razprostirajo čudoviti parki, futuristična arhitektura in številne atrakcije, kot npr.  gondola, ki nudi razgled na reko ter most Vasco da Gama in s katero smo se tudi popeljali. Območje je res veliko in smo se tu zadržali kar dolgo.

Potem smo se s starinskim tramvajem odpeljali do Praça Luís de Camões. To je priljubljen trg v središču Lizbone, posvečen slovitemu portugalskemu pesniku Luísu de Camõesu, čigar kip stoji sredi trga. Hodili smo po slikovitih ulicah vse od Praça do Comércio, trga ob reki Tejo, ki se malo južneje izliva v Atlantik. Po velikem potresu leta 1755 je bil trg obnovljen kot prostor za kraljeve palače, danes pa ga obkrožajo čudovite klasicistične stavbe v rumenih odtenkih. V središču stoji kip kralja Joséja I. na konju. Ogledali smo si še pristanišče in izza ograje tudi vojaške ladje, ki so bolj zanimale fante.

Dan je bil kar dolg, čeprav smo si vmes privoščili oddih ob jedači in pijači, tako da smo kar hitro pospali.

Naslednji dan smo se vrnili na Praça do Comércio in odšli v nasprotno smer kot prejšnji dan do stolpa Belém. To je simbol portugalske pomorske zgodovine. Utrdba je iz 16. stoletja in je služila kot točka za vkrcanje in izkrcanje portugalskih raziskovalcev in kot slovesna vrata v Lizbono.  Ogledali smo si notranjost in se povzpeli na zgornjo teraso, ki nudi lep razgled. Malo naprej smo si ogledali še spomenik portugalskim vojakom, potem pa se ob obali vrnili do spomenika odkritij. Na spomeniku je upodobljenih 33 oseb iz zgodovine pomorskih odkritij, med drugimi tudi Vasco da Gama in Ferdinand Magellan. Nadaljevali smo do samostana Jeronimos., ki je skupaj s stolpom Belém uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.

Popoldne pa smo si ogledali še pomorski muzej Museu de Marinha, Muzej hrani edinstvene zbirke modelov ladij, navigacijskih instrumentov, zemljevidov ter artefaktov iz časa, ko je Portugalska raziskovala svetovna morja. Med najzanimivejšimi eksponati so kraljevski čolni in replike ladij, s katerimi so portugalski pomorščaki odkrivali nove dežele. 

In če smo že bili v Belému smo morali nujno poskusiti Pastéis de Belém,  znamenite portugalske kolačke iz listnatega testa, polnjene s sladko, kremasto jajčno vaniljevo kremo. Izvirajo iz samostana Jerónimos, kjer so jih prvič začeli pripravljati menihi v 19. stoletju. Po zaprtju samostana so recept predali bližnji pekarni, ki še danes edina proizvaja prave Pastéis de Belém po izvirnem, strogo varovanem receptu. Da smo prišli do dobrot, smo kar dolgo čakali v vrsti. A kolački so bili dobri. Potem smo se povzpeli do gradu São Jorge. Tam so se veselo sprehajali fazani, naši otroci pa malo manj, ker so bili že kar utrujeni, ali pa nekoliko naveličani. 

Spustili smo se z gradu do trga Martim Moniz. Blizu, na vogalu Rua do Capelão in Rua da Mouraria, stoji kip Fada. To je poklon Marizi dos Reis, eni izmed pionirk Fada in glasbeni ikoni, znani kot Severa, ki je zaslovela v 19. stoletju in velja za eno prvih fadistk, ki je priljubljenost tega žanra ponesla med širšo javnost. Kip stoji v četrti Mouraria, ki velja za eno najstarejših središč Fada v Lizboni. In prišli smo tja ravno sredi dogajanja. Posedli smo po prostih stolih, otroci pa so si dali duška v Starbucksu v bližini. Poslušali smo nekaj pesmi, potem pa smo se vrnili v apartmaje.

Porto

Zjutraj smo v Lizboni prevzeli dva avtomobila. Smo se kar načakali, da smo dobili takšna, kot smo ju naročili. Napakirali smo vse stvari, se porazdelili po avtomobilih in jo mahnili proti severu.

Naša prva postaja je bila Sintra, ki je znana po svoji slikoviti arhitekturi, bujni naravi in bogati zgodovini. Mesto je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine in je priljubljena turistična destinacija. Ogledali smo si Palácio da Pena, barvito in pravljično grajsko poslopje na hribu, ki ponuja osupljive razglede.

Potem pa smo se odpravili proti Portu, drugemu največjemu portugalskemu mestu, ki je slavno po portovcu, mostovih in edinstveni kulturni dediščini. Nahaja se ob reki Douro na severu države. Namestili smo se v našem portskem apartmaju, ki smo ga najeli od nekega umetnika. Apartma je bil zanimiv, na vrhu stavbe z teraso vse naokoli. Ni bil pa ravno čist, sploh v kuhinji je bilo treba kar počistiti.

Prvi dan raziskovanja Porta smo začeli z obiskom Mercado de Bolhão, ene najbolj priljubljenih tržnic v mestu. Sprehod med stojnicami z lokalnimi izdelki, sadjem, svežimi ribami in ročno izdelanimi izdelki je bil pravi uvod v portski vsakdan. Nakupili smo nekaj hrane, potem pa se odpravili na plažo Praia de Matosinhos. Žal pa je bilo vreme za julij res kislo, megleno in vetrovno, tako da smo si samo malo namočili noge v mrzel Atlantik. Malo smo si še ogledali okolico, med drugim skulpturo Anemone, ki predstavlja mestno ribiško industrijo, potem pa se sprehodili do izliva reke Duero v morje. Po kosilu smo nadaljevali z raziskovanjem mesta po Calçada das Carquejeiras, starodavni tlakovani ulici, ki vodi proti reki Douro. Tu se je Porto začel kazati v svoji slikoviti podobi. Ozke ulice, barvite hiše in razgledi na reko so edinstveni. Nadaljevali smo do znamenitega mostu Dom Luís I, ki povezuje Porto z naseljem Vila Nova de Gaia, kjer pridelujejo sloviti portovec. Razgled z mostu je bil osupljiv, predvsem na Ribeira Square ob reki, kjer so živahne restavracije in bari. Ustavili smo se tudi na železniški postaji São Bento, znani po čudovitih modro belih ploščicah (azulejos), ki prikazujejo pomembne zgodovinske dogodke in prizore iz vsakdanjega življenja. Dan je bil kar dolg, zato smo se počasi vrnili v apartma.

Naslednji dan smo se po zajtrku odpravili do ulice Santa Catarina, glavni nakupovalni coni Porta. Tam smo se ustavili pri nekaj trgovinah s spominki in končno je posijalo sonce. Seveda je bil zaradi naših fantov nujen tudi ogled stadiona Estádio do Dragão, kjer je dom nogometnega kluba Porto, enega najslavnejših potugalskih nogometnih klubov.

Za kosilo smo imeli piknik na naši terasi, kjer smo si pripravili dobrote, ki smo jih nakupili na tržnici.

Kasneje smo si ogledali še   Avenida dos Aliados, elegantno mestno avenijo, kjer stoji tudi mestna hiša Porta.

Večer smo zaključili ob reki, na Cais da Ribeira, slikoviti četrti ob reki Douro, zanimivi zaradi živahnih uličic, barvitih fasad in razgleda na most Dom Luís I. To je bil kar primeren zaključek našega raziskovanja Porta.

Ponte das Três Entradas

Zjutraj smo se poslovili od Porta in se odpravili v notranjost dežele.

Najprej smo se ustavili v Coimbri, zgodovinskem mestu ob reki Mondego, kjer je sedež enega najstarejših univerzitetnih središč v Evropi, Univerze v Coimbri, ki smo si jo tudi ogledali. Sprehodili smo se skozi mogočne stavbe , ki že stoletja simbolizirajo portugalsko znanje in kulturo. 

Pozneje smo se odpeljali proti slikovitemu mostu Ponte das Três Entradas ob reki Alva. Ta edinstveni kamniti most z »tremi vhodi« je prava posebnost, saj se razdeli na tri različne poti čez reko. Naš cilj je bil v tamkajšnjem kampu, kjer smo najeli hiške za tri noči. Tukaj smo si vzeli čas za počitek in kopanje in bil je to kar primeren odklop po nekaj dneh raziskovanja mest. Skozi kamp je tekla reka, primerna za skakanje v vodo in kopanje in otroci so si dali duška. En dan smo se odpravili malo raziskat okolico in končali smo na rečni plaži Praia Fluvial de Avô, odličnem mestu za kopanje in sprostitev, z okoliškimi zelenimi hribi in s kristalno čisto vodo. V prijetnem baru Ilha do Picoto smo zaradi jezikovnega nesporazuma z natakarico, ki ni govorila angleško, dobili na mizo polže, lokalno specialiteto. Pa smo jih poskusili. No prav ekstra okusa niso imeli, slano in česnato. 

Tako umirjeno se je zaključil ta del poti in napotili smo se naprej.

Nazare

Na poti proti obali smo se najprej ustavili v Fátimi. To je majhno mesto, znano kot eno najpomembnejših katoliških romarskih središč na svetu. Proslavila se je zaradi prikazovanj Device Marije, ki naj bi se zgodila leta 1917 trem pastirskim otrokom – Luciji, Frančišku in Jacinti. Po njihovih pripovedih se jim je Marija šestkrat prikazala med majem in oktobrom, pri čemer je razodela tri skrivnosti, povezane z vero, mirom in prihodnostjo sveta.

V Fatimi je danes znana Bazilika Naše Gospe Fatimske, ki vsako leto privablja milijone romarjev z vsega sveta. Velja za simbol upanja, vere in miru. Po krajšem ogledu svetega mesta smo se opravili proti obalnemu mestu Nazaré, kjer smo imeli rezerviran apartma za dve noči. Najprej smo se ustavili na plaži Praia do Norte, ki je znana po svojih orjaških valovih, ki privabljajo najbolj drzne deskarje. 

Potem smo po nekaj zapletih z našim rezerviranim apartmajem, ki je bil očitno premajhen za vse nas, končno dobili drugo namestitev v lepi vili. 

Naslednje jutro smo se vrnili na obalo, tokrat na bolj znano plažo Praia da Nazaré, ki je bolj primerna za kopanje. Po slabem vremenu v Portu smo končno prišli na svoj račun in se osvežili v krasnem morju. Prav hudo vroče pa zaradi vetra tudi tukaj ni bilo.  

Popoldne smo se odpravili na raziskovanje pečin in čudovitih razglednih točk. Obiskali smo svetilnik Farol da Nazaré, ki stoji na znamenitem rtu Sitio de Nazaré, od koder se razprostira osupljiv razgled na Atlantski ocean in plažo Praia do Norte. Svetilnik je postal svetovno znan zaradi izjemno velikih valov, ki jih v tem območju povzroča podmorski kanjon Nazaré, eden najglobljih na svetu.

Na koncu smo se povzpeli še do Miradouro do Suberco, razgledne točke nad Nazaré, ki nudi panoramski pogled na mesto, pečine in ocean. 

Algarve

Poslovili smo se od Nazara in se odpravili na jug. Na poti smo naredili postanek na Cabo Roca, najbolj zahodni točki evropske celine, kjer se ob pogledu na neskončno modrino Atlantskega oceana počutiš, kot da si na robu sveta. Na rtu stoji svetilnik, ki je bil zgrajen leta 1772, ter spominski kamen z napisom “Kjer se zemlja konča in se morje začne”, verz portugalskega pesnika Luísa de Camõesa. 

Nadaljevali smo proti Algarve, najjužnejši in sončni portugalski regiji, znani po svojih čudovitih plažah in slikovitih obalnih mestih. Ko smo prispeli v Faro, smo se mimogrede ustavili pri nogometnem stadionu Estádio Algarve, kjer so leta 2004 gostili evropsko nogometno prvenstvo. Popoldne smo prispeli v našo vilo z bazenom, ki je postala naš dom za naslednje dni. Seveda spet ni šlo brez zapletov, v hiši ni bilo vode. Lastnika sta nekako uredila zadevo, tako da smo se lahko namestili. Naslednji dan smo uživali v lenarjenju ob bazenu in raziskali okolico. Dan kasneje smo se odpravili na eno najbolj znanih plaž v okolici, na  Praia Dona Ana. Plaža je res lepa. Nahaja se med peščenimi pečinami, ki so v kontrastu z modrim kristalno čistim morjem. Obkrožena je s slikovitimi skalami, ki ustvarjajo majhne zalive in skrivnostne kotičke za raziskovanje. Privoščili smo si plavanje, sončenje, sprehod med pečinami in osvežitev s hladno pijačo v tamkajšnjem lokalu. Fantje so nekako izvohali, da na prej omenjenem stadionu poteka ravno v teh dneh nogometni turnir, pa smo si zvečer ogledali nogometno tekmo med Benfico in Levante. Zadnji dan v Faru smo preživeli ob kopanju, zvečer pa so se fantje in naše najstnice odpravili na še eno nogometno tekmo. Ostale tri punce pa smo se za slovo raje sprehodile ob obali.

Zjutraj smo se odpeljali nazaj proti Lizboni, vmes smo si ogledali še nasade plutovca, polovica plute na svetu se namreč proizvede na Portugalskem.

Vrnili smo avtomobila in se podali na letališče. In tako se je končala naša portugalska pustolovščina.