Srbija
Padel je predlog za roadtrip po Srbiji z zaključkom ob jadranski obali.
Natuhtala sem okviren plan potovanja in tako smo se sredi junija odpravili na pot trije pari s tremi kombiji.
Dan 1
Ko smo ob pol šestih zjutraj odpeljali iz Ljubljane, se je naša avantura uradno začela. Pred nami je bilo kar nekaj ur avtoceste skozi Hrvaško. Po nekaj postankih za kavo in raztegovanje nog smo že stali na meji s Srbijo, kjer na srečo ni bilo prehude gneče. Naš prvi cilj je bila mogočna Petrovaradinska trdnjava, od koder se je odpiral čudovit razgled na Donavo in Novi Sad. Ogledali smo si znameniti stolp z njegovo »pijano uro«. Tukaj veliki kazalec kaže ure, mali pa minute, da so lahko rečni kapitani že od daleč razločili čas. Zaradi temperaturnih nihanj ura pravzaprav nikoli ne kaže povsem točnega časa, kar pa ji daje poseben šarm.
Le nekaj korakov stran stoji Mestni muzej Novega Sada, kjer smo se predhodno dogovorili za voden ogled podzemnih vojaških rovov. Od simpatičnega vodnika smo izvedeli ogromno zanimivosti o skrivnostni zgodovini trdnjave. Pod utrdbo leži neverjeten, kar 16 kilometrov dolg labirint, razporejen v štiri podzemne nivoje. Ti hladni, temačni hodniki so v preteklosti služili kot eden največjih in najbolj zapletenih minskih obrambnih sistemov v Evropi. Vodnik nam je razložil, kako premišljeno je bila trdnjava zgrajena, saj je prav zaradi tega podzemnega sistema veljala za popolnoma neosvojljivo.
Nato smo se odpeljali v Novi Sad, ki je leta 2022 kot prvo mesto iz države, ki ni članica EU, nosil naziv Evropska prestolnica kulture. Sprehodili smo se po barvitih, živahnih ulicah. Za pozno kosilo smo se zapeljali na Ribarsko ostrvo. Tam mrgoli restavracij, a nas je najprej čakalo manjše razočaranje, saj je bila ravno tista, ki smo jo imeli ogledano, zaprta. Tako smo nadaljevali do restavracije Piknik, kjer so kljub polni zasedenosti nekako uspeli najti prosto mizo za nas in to čisto ob Donavi. Ob dobri hrani in pogledu na reko se je popotniški dan zaključil. Odpeljali smo se le še do Eko kampa Fruška gora, kjer smo sredi zelene narave parkirali kombije, še malo počvekali, potem pa sladko prespali našo prvo noč na poti.
Dan 2
Zbudili smo se v sveže jutro, skuhali kavo in pozajtrkovali. Naša prva postaja ta dan je bil Iriški venac, priljubljeno križišče in izhodišče na vrhu Fruške gore. Od tam smo se peš odpravili na prijeten sprehod mimo mogočnega spomenika NOB »Svoboda« vse do znamenitega TV stolpa. Ta 170m visoka struktura, ki je bila močno poškodovana med Natovim bombardiranjem leta 1999, še danes nosi vidne brazgotine zgodovine in deluje precej mistično sredi narave. Po isti senčni poti skozi gozd smo se nato vrnili do kombijev in Fruški gori pomahali v slovo.
Sledil je kratek postanek v bližnjem samostanu Krušedol, ki velja za enega najpomembnejših in najlepših pravoslavnih samostanov v regiji. Tam smo se umili v njihovi čudežni vodi, no naslednji dan smo morali priznati, da ravno nekega vidnega efekta ni. V samostanu smo kupili še medico in orehovec, ki pa sta bila odlična. Vožnjo smo nadaljevali do Golubca, mesta, ki leži na točki, kjer ima Donava s skoraj 6 kilometri širine. Zaradi tega se zdi, kot da gledaš morje. Ogledali smo si mogočno Golubačko trdnjavo, tako od zunaj kot od znotraj. Ta ikonična utrdba z devetimi stolpi straži vstop v Đerdapsko sotesko. V srednjem veku je bila prizorišče številnih bitk, zlasti med Osmanskim cesarstvom in Ogrsko kraljevino. Večkrat je menjala lastnika, prehajala je med Turki, Bolgari, Ogri, Srbi in Avstrijci, vse do leta 1867, ko je bila predana srbskemu knezu Mihajlu III. Obrenoviću.
Po ogledu smo se ustavili v bližnji restavraciji Zlatna ribica, kjer so Karađorđeve šnicle zadovoljile moški del naše odprave.
Potem smo poiskali kamp Toma, ki pa žal ne obratuje več. Vse je bilo zaraščeno in povsem zapuščeno.
K sreči smo malo naprej našli kamp Asin. Prijazna lastnica nas je prosila, da govorimo kar slovensko, saj je kot otrok živela na Vrhniki, vrh vsega pa se je tam naučila celo klekljati! Zvečer se je pooblačilo in sledilo je grmenje in deževna noč.
Dan 3
Po deževni noči v Kampu Asin smo se zbudili v sveže, za nekatere kar prehladno jutro. Kava nas je vseeno zvlekla iz toplih postelj. Pojedli smo zajtrk in se odpravili v Lepenski Vir. Gre za eno najpomembnejših in najstarejših mezolitskih ter neolitskih najdišč v Evropi, kjer so ljudje stalno živeli že okoli 9.500 let pred našim štetjem. Arheološki kompleks je pokrit s steklom, tako da nam je bilo v tej “topli gredi” hitro vroče.
Malo smo se sprehodili med izkopaninami, zunaj pa med lokalnimi mački in psi, nato pa krenili naprej.
Naslednja destinacija je bil etno kompleks kapetan Mišin breg. A komaj smo si začeli ogledovati skulpture, nas je gospa s posestva dobesedno vrgla ven. Morala je nujno k zdravniku in je brez kompromisov zaključila z obiski in zaklenila vrata. Pa smo se odpeljali do kraja Donji Milanovac, manjšega kraja ob Donavi, ki se je včasih imenovalo Poreč. Tam smo nabavili vse za popoldanski žar, se ustavili na burek in kavo. Odločili smo se, da skočimo še na
razgledno točko Kovilovo. Ob prihodu na izhodišče smo se presenečeno ustavili pred zapornico s tablo, ki je prepovedovala prehod. Takoj so se začele debate ali so tam zunaj medvedi, vojska ali lovci. Po telefonu smo rešili uganko, treba je bilo le plačat za vstop v nacionalni park. Po dogovoru smo krenili na pot, ko pa smo bili že na vrhu nas je z avtom “ujela” rangerka in pokasirala vstopnino. Na vrhu je bilo čudovito, razgled na Donavo, lahen vetrič in popoln mir!
Vrnili smo se v kamp in krstili najin novi žar. Popoldne ob hrani in pijači v kampu se je kar prileglo. Pridružila se nam je še prijazna lastnica kampa, ki nam je zaupala najnovejšo lokalno dramo. Naša soseda v kampu, švicarska gospa pri 70+ letih, se je namreč s kolesom peljala v hribe po razmočeni in spolzki poti, padla in si zlomila roko. Sledila je cela reševalna akcija. Res smola, želimo ji vse najboljše!
Dan 4
Dan se je začel lagodno in počasi. V miru smo popili kavo in pojedli zajtrk. Ura je bila že krepko čez deset, ko smo končno štartali. Ustavili smo se spet v Donjem Milanovcu, na burek in par stvari iz trgovine. Vozili smo naprej skozi Đerdap, ob Donavi, zelo lepo. Ob pol enih smo imeli rezervirano vožnjo z ladjico. Ker smo imeli še nekaj časa, smo se najprej zapeljali do razgledišča, od koder se lepo vidi tisti velik kamnit obraz, vklesan v skalo na romunski strani, Decebal, slaven dačanski vladar. Ko smo se peš spustili do Donave in našega čolna, tam ni bilo nikogar, razen enega shujšanega psa. Kmalu se je pripeljal naš kapitan v spremstvu sina in še enega psa. Izvedeli smo, da moramo počakati še pet potnikov iz neke agencije. Ko so končno prispeli, smo se le odpeljali. Vožnja s čolnom je bila res luštna! Trajala je uro in pol, malo gor, pa malo dol po Donavi. Imeli smo vodiča, ki je povedal veliko o Donavi, o krajih, kjer smo pluli, o Decebalu, ki smo si ga ogledali še iz “vodne” perspektive in o Trajanovi tabli (Tabula Traiana). Cesar Trajan jo je dal vklesati okoli leta 100 n. št. kot spomin na zaključek gradnje zahtevne rimske vojaške ceste skozi sotesko. Ko so v 60. letih prejšnjega stoletja gradili hidroelektrarno Đerdap I, bi tabla zaradi dviga gladine Donave za vedno končala pod vodo. V izjemnem gradbenem podvigu so med letoma 1967 in 1969 celotno skalo s tablo (težko kar 300 ton) natančno izrezali in jo dvignili za 21,5 metra višje, kjer stoji še danes in je vidna le iz vode.
Po rečni avanturi smo se odpravili do Titovega spominskega obeležja nad hidroelektrarno Đerdap, od koder se je lepo videla celotna elektrarna pod nami. Zapeljali smo se v Tekijo, majhen kraj, kjer smo se ustavili na pijači v restavraciji Joca. Tam so nam ponudili degustacijsko ploščo z njihovimi ribjimi paštetami, pečenim sirom in marinirano ribo deveriko. Vse je bilo zelo dobro. Pot smo nato nadaljevali proti Kladovu, a smo se vmes ustavili še v trdnjavi Fetislam. Zgradili so jo leta 1524 osmanski Turki po ukazu slavnega sultana Sulejmana Veličastnega. Predana je bila Srbom skupaj s še šestimi drugimi trdnjavami, med njimi že omenjeni Golubac. Trdnjava sicer ni velika, je pa lepo urejena in imajo zanimivo prizorišče ob Donavi za razne prireditve. Malo smo se v senci ohladili s sladoledom in hladno pijačo, nato pa nas je čakala le še tri minute dolga vožnja do samega mesta Kladovo, ki velja za eno najbolj sončnih mest v Srbiji. Pred izgradnjo hidroelektrarne je bilo mesto svetovno znano po vrhunskem kaviarju iz donavskih jesetrov (morun), ki so ga izvažali celo na ruski carski dvor in v elitne restavracije v New Yorku in Parizu.
Parkirali smo kombije in se sprehodili do njihove mestne plaže, kjer so se ljudje dejansko kopali. Zavili smo v restavracijo Terasa tik ob plaži in se pošteno najedli, nakar smo se odpeljali v naš naslednji kamp Rankine kolibe. Kamp je lociran na travniku sredi naselja Kladušnica in ni ravno velik, tako da smo s tremi vozili zasedli kar velik del prostora. Je bilo pa urejeno in imeli smo vse, kar smo potrebovali. Lastnica nam je pokazala tudi zelenjavni vrt, kjer si gostje kampa lahko postrežejo s svežo zelenjavo.
Dan 5
Jutro v kampu Rankine kolibe se je začelo po preverjenem scenariju, kava in zajtrk. Potem smo se odpravili do naše prve destinacije, ženskega samostana Vratna. Od tam smo se najprej peš odpravili do znamenitih Vratnjanskih prerasti, ogromnih, naravnih kamnitih mostov oziroma vrat, ki so res nekaj posebnega. Povzpeli smo se še do križa od koder je bil lep razgled na dolino s samostanom. Ob vrnitvi v dolino smo si ogledali še sam samostan s prekrasnim poljem cvetoče sivke. No, dva člana naše odprave sta to raje izpustila, saj sta imela oblečene prekratke hlače, tam pa so glede oblačil precej strogi.
Naša naslednja postaja je bilo mesto Negotin, ki se nahaja v neposredni bližini tromeje med Srbijo, Romunijo in Bolgarijo. Tam smo parkirali kombije, zamenjali nekaj denarja in se v pasji vročini usedli na osvežilno pijačo. Nadaljevali smo do bližnjega samostana Bukovo, ki pa nas ni preveč očaral. Zato smo hitro krenili naprej in si ogledali Mokranjske stene, ki so dobile ime po Stevanu Mokranjcu, enem najpomembnejših srbskih skladateljev in zborovodij iz 19. stoletja. Parkirali smo in se peš odpravili do tamkajšnjega slapa, ki pa je bil v tem poletnem času precej ubog. Tudi tisto slavno zeleno jezero pod slapom ni bilo tiste lepe, rajske barve z slik, ampak bolj sumljive zelene barve.
Nadaljevali smo do Rajčkih pivnic, zadnji postojanki tega dne. Ta edinstveni kompleks kamnitih vinskih kleti je pravi arhitekturni in zgodovinski fenomen. Gre za posebno vas, kjer živi zelo malo ljudi, saj so hiše zgrajene večinoma za proizvodnjo in zorenje vina. Kleti so bile zgrajene med 18. in zgodnjim 20. stoletjem iz tesanega kamna in so delno vkopane v zemljo, kar skozi vse leto zagotavlja popolno temperaturo za vino.
Mi smo obiskali Vilo Milenović, kjer sta nas prijazna lastnika Zoran in Emina toplo sprejela in nas namestila v prijetno, deloma odprto, a prijetno hladno klet. Začelo smo z degustacijo žganih pijač, nadaljevali pa z odličnim lokalnim vinom, sploh Tamjanika nas je navdušila, tako rdeča kot bela. Zraven so nam postregli fantastično hrano. Uživali smo v izvrstnem slanem siru, zeljnati solati s kumarami, sveže pečenih pogačah in slavnih Rajačkih bombah, vrhunskem, sočnem natrganem svinjskem mesu, ki je oblikovano v velike krogle, zavito v svinjsko mreno in pečeno do popolne hrustljavosti.
Po tej kraljevski pojedini nas je Zoran s starim traktorjem (letnik 1949) odpeljal na krožno turo navzgor v zgornji del pivnic. Tam smo izstopili, se sprehodili do starega, mističnega pokopališča, ki je prav tako zgrajeno iz enakega kamna kot kleti in je zaščiteno kot kulturni spomenik izjemnega pomena. Pot nas je nato vodila še na degustacijo v vinsko klet Jovonić. Ogledali smo si klet, degustirali odlično vino, nakupili nekaj steklenic in se nato s traktorjem spustili nazaj skozi vas. Spotoma nam je Zoran povedal veliko zanimivega o vasi, ogledali smo si še lokalno osnovno šolo, ki jo obiskujeta samo dva otroka. Ko smo se vrnili v vilo, nam je ponosno razkazal še celo svoje posestvo, zbirko starinskih predmetov in nam izdal nekaj zanimivosti iz zgodovine svoje družine. Nazdravili smo še s kozarcem Tamijanike in se odpravili spat v kombije, parkirane pred posestvom sredi vasi. Popoln in nepozaben vanlife dan!
Dan 6
Dan se je začel pri Vili Milenović, kjer sta naša gostitelja ljubeznivo poskrbela za prvo jutranjo kavico. Potem smo pomahali Rajačkim pivnicam v slovo in se odpeljali naprej. Med vožnjo nas je kmalu ustavil zastoj na cesti. Izkazalo se je, da so ravno takrat transportirali elise, tiste ogromne dele za vetrne elektrarne. Ko smo se prebili mimo, smo na primernem mestu ob reki Timok parkirali kombije in si v miru pripravili zajtrk.
Pot nas je nato vodila naprej proti Knjaževcu. Mesto se je včasih imenovalo Gurgusovac, a so ga v čast kneza Miloša Obrenovića leta 1859 preimenovali. Sprehodili smo se skozi zgodovinsko jedro Stara čaršija s pisanimi obrtniškimi hišami in gostilnami tik ob reki Svrljiški Timok. Tam je padla obvezna kava, spotoma pa smo v lokalni pekarni nakupili še bureke in svež kruh. Imeli smo kar srečo z vremenom, saj se je ravno v času, ko smo sedeli v lokalu ulilo. Ko se je nebo spet razjasnilo, smo pot nadaljevali proti slapu Bigar. Ogledaš si ga lahko kar s parkirišča, a mi smo naredili krajšo pot okoli slapa. Ko smo se vrnili, pa nas je na parkirišču čakal precej bizaren prizor. Mrgolelo je namreč nekih do nosu zadekanih ljudi. Kmalu smo ugotovili, da so prišli fotografirat metulje, teh je tam okoli res ogromno. Zaradi vlage, čistega okolja in specifičnega rastlinstva ob slapu Bigar in reki pod njim najdemo tu veliko število redkih in zaščitenih vrst metuljev. To območje je menda eno najboljših lokacij za makro fotografijo žuželk v tem delu Srbije. Ljudje so se dobesedno plazili naokoli in ležali po tleh, vse za eno dobro fotko! Smo se kar nasmejali.
Mahnili smo jo naprej proti Pirotu in se najprej ustavili v Gradašnici. Tam smo parkirali in se po zanimivi pešpoti ob vodi podali do Dag banjice. To je nekakšen bazen z izvirom termalne vode. Domačini verjamejo, da je voda izjemno zdravilna, predvsem za kožne bolezni in želodčne težave, zato mnogi tja redno hodijo z baloni in plastenkami iskat vodo za pitje. Voda skozi celo leto konstantno temperaturo okoli 29 °C. Ker je bilo pošteno vroče smo peš nadaljevali še malo naprej do Nišorskega vira. To je naravni rečni tolmun (vir) nekoliko višje ob toku, kjer termalni izviri še ne grejejo vode, zato je osvežilno mrzla in kristalno čista. Idealna točka za vse, ki želijo pobegniti pred gnečo in se zares ohladiti. Točno to smo storili tudi mi. Ker je bilo po celotni Srbiji v času našega potovanja bolj malo vode, nismo ravno plavali, smo se pa vseeno dobro namočili.
Po tej rečni osvežitvi smo se vrnili do kombijev in se odpeljali naprej. Ker smo se peljali skozi Niš, smo se ustavili še v Niški trdnjavi na pijačo, za kaj več pa ni bilo časa. Proti večeru smo prispeli do Leskovca, svetovne prestolnice roštilja. Pristali smo v restavraciji Etno koliba. Tam smo si privoščili večerjo in se ob hrani naposlušali njihove glasbe v živo, pevka je bila zares neumorna. Po dolgem in vznemirljivem dnevu smo utrujeni popadali spat kar v kombije na parkirišču pred restavracijo.
Dan 7
Po prebujanju na parkirišču v Leskovcu smo se odpravili v restavracijo na jutranjo kavo. Ker so imeli zelo poceni zajtrke, smo izkoristili priložnost in se še pošteno najedli. Po zajtrku smo se počasi spakirali ter se odpeljali proti Đavolji varoši (Hudičevi vasi). Gre za več kot 200 fascinantnih kamnitih stolpov oziroma »đavolov«, ki so nastali zaradi tisočletne erozije prsti, na njihovih vrhovih pa kot klobuki stojijo težki kamniti bloki. Po lokalnih legendah naj bi bili ti stolpi pravzaprav okameneli svatje. Le te je bog kaznoval, ker so hoteli poročiti brata in sestro, ki ju je skupaj spravil sam hudič. Podali smo se na sprehod navzgor med te mistične formacije in ko smo si ogledali celoten naravni park, smo se ustavili še na pijači. Ženski del odprave je preklopil na pivo, moški, šoferski del pa je zaradi varnosti na cesti raje ostal na osvežilnih sokovih.
Pot nas je nato skozi hribe po neskončno ovinkasti cesti vodila naprej proti Kopaoniku, največjem gorskem masivu in najbolj znanim smučarskim središčem v Srbiji, ki mu zaradi ogromnega števila sončnih dni pravijo tudi Srebrna gora. Ko smo prispeli, smo želeli z žičnico obiskati slavni Pančićev vrh, ki s svojimi 2017 metri predstavlja najvišjo točko tega dela države, a nas je tam čakalo manjše razočaranje. Žičnica namreč sploh ni delovala. Ker za peš vzpon med nami ni bilo prave volje, smo se raje odpravili na krajši sprehod neposredno pod sedežnicami. Gorski zrak je bil izjemno čist in svež, temperatura pa se je spustila na zelo prijetnih 20 °C, kar nam je po pasji vročini preteklih dni več kot ustrezalo.
S Kopaonika smo vožnjo nadaljevali navzdol proti Novem Pazaru, kjer smo imeli vnaprej rezervirane apartmaje, saj v okolici mesta ni bilo najti nobenega primernega kampa ali lokacije za varno spanje v kombijih. Ko smo prispeli pred stavbo, smo poklicali lastnika. Ta je najprej poslal nekega možakarja, očitno zato, da na hitro pospravi, kmalu za njim pa je prišel še sam gazda. Zunaj smo morali čakati dodatnih 15 minut, da je šef osebno preveril, če je vse pripravljeno za naš prevzem. Ko smo končno vstopili, pa je bilo vse skupaj precej klavrno in zanemarjeno. Koši so bili polni smeti, voda v kopalnici je puščala, o čistoči wc školjke pa raje sploh ne bi izgubljala besed. Skratka, umazanija, povrhu vsega pa je močno smrdelo po nekih kemikalijah. Žal je bila to v tistem trenutku edina opcija, ki je sploh ponujala dovolj veliko parkirišče za naše tri kombije.
Da bi ubežali slabemu zraku v apartmajih, smo se kar peš odpravili v center mesta. Sprehodili smo se do reke Raške in se ustavili v eni izmed lokalov na večerji. Sam ambient je bil sicer kar simpatičen, je pa občasno precej prismrdelo po bencinu. Na srečo so bili novopazarski čevapčiči res dobri in so nekoliko popravili naše razpoloženje. Piva za poplaknit pa tu ni bilo, saj je to čisto muslimansko mesto. Po večerji nas je čakalo le še spanje v naših »vrhunskih« apartmajih in upanje, da noč hitro mine.
Dan 8
Jutro se je začelo v Novem Pazarju, od koder smo precej hitro pobegnili. Privoščili smo si le hiter zajtrk in kavo z bencinske črpalke, nato pa pot takoj nadaljevali proti Sjenici,. Ta
velja za uradno najhladnejše naseljeno mesto v Srbiji in na celotnem Balkanu. Zaradi svoje lege na Sjeniško-Pešterski planoti, na več kot 1000 metrih nadmorske višine, so zime tukaj ekstremne. Leta 1954 so tu izmerili rekordnih –38,4 °C. Tu smo naredili krajši postanek za osvežitev. Iz Sjenice nas je pot vodila po čudovitih, razgibanih hribih do izhodiščne točke za plovbo s čolni po reki Uvac. Ta je najbolj znana po svojih neverjetnih meandrih. V apnenčaste skale je vrezala globoke ovinke, ki se zvijajo pod kotom skoraj 180 stopinj in iz zraka izgledajo kot velikanski naravni labirint. Kanjon Uvca je tudi naravni rezervat in dom beloglavega jastreba (beloglavi sup). Ta mogočni jastreb z razponom kril do 3 metre je bil v 90. letih tik pred izumrtjem, danes pa je zaradi uspešne zaščite tu drugo največje kolonije teh ptic v Evropi.
Za vožnjo smo bili zmenjeni ob 11.30, in ker je kazalo, da bomo prispeli ravno kakšno minuto ali dve čez pol, smo proti koncu precej hiteli. Ko smo končno pridrveli tja, smo ugotovili, da je bila naglica povsem odveč. Našega voznika namreč sploh še ni bilo, tako da smo ga na koncu sami čakali še kakšnih 20 minut. Medtem pa opazovali jastrebe ki so krožili nad nami. Naš kapitan je končno prispel in začela se je čudovita vožnja s čolnom po Uvcu.
Čoln nas je pripeljal do vhoda v Ledeno jamo (Ledena pećina), ki je del celotnega podzemnega sistema Uvca. Z ročnimi lučkami smo se podali v raziskovanje njenih temnih, mističnih jamskih rovov, kar je bilo izjemno zanimivo, pa še prijetno smo se ohladili. Ob povratku iz jame smo se s čolnom zapeljali še en ovinek naprej, kjer se nam je odprl čudovit pogled na veličastne beloglave jastrebe, ki so posedali po okoliških skalah.
Počasi smo se začeli vračati. Prvotno smo imeli namen iti v kamp, a je naš kapitan predlagal, da se zapeljemo do ene restavracije, kjer lahko tudi brezplačno prespimo v kombijih. Ker smo vedno za vanlife improvizacijo, smo takoj privolili in to je bila ena naših boljših odločitev na celotnem potovanju. Kapitan je organiziral še, da nas je eden od domačinov z avtom prijazno spremljal po tistih neoznačenih hribovskih poteh, saj sami tega skritega biserčka ne bi nikoli našli. Restavracija Molitva je del etno sela Molitva, kjer nudijo tudi nekaj hišk za najem. Hrana je bila vrhunska. Kombije smo parkirali na planoti za restavracijo. Ambient je bil res čudovit, sredi narave z razgledom na meandre Uvca. Večer smo preživeli ob prijetnem klepetu in opazovanju spektakularnega sončnega zahoda. Zraven smo si privoščili še tisto hladno pivo, ki smo ga v Novem Pazarju pogrešali.
Dan 9
Zjutraj je Grega ugotovil, da je ostal brez enega od natikačev, ki jih je pustil zunaj pred kombijem. Očitno se je en od lokalnih psov malo pozabaval z njim. Ko smo se vsi spravili pokonci smo se odpravili na krajši pohod do čudovite razgledne točke Molitva. Očitno smo bili prezgodnji, saj slavnih beloglavih jastrebov ni bilo nikjer, verjetno so še spali. A je bil jutranji pogled na meandre reke Uvac kljub temu več kot čudovit. Po vrnitvi smo v restavraciji popili kavo, pri kombijih nekaj pojedli in se odpravili s prelepe planine. Na vrsti je bila Stopića jama. Jama slovi po svojih unikatnih lehnjakovih kadeh, a je bilo res malo vode, poleg tega pa je bilo žalostno videti, kako se da uničiti delo narave. Vse zabetonirano, osvetljeno, nekateri kapniki pa celo počečkani. Vse skupaj jami vzame ves njen naravni čar. Po tem ogledu smo se odpeljali naprej proti mestu Užice , ki so znane kot prvo večje osvobojeno ozemlje v okupirani Evropi med drugo svetovno vojno, ki je pod vodstvom partizanov leta 1941 delovalo kot samostojna mini država kar 67 dni. Poleg tega pa je bila tu prva elektrarna v Evropi, zgrajena po Teslovem sistemu večfaznega izmeničnega toka in druga na svetu, takoj za slavno elektrarno na Niagarskih slapovih.
Vreme se je poslabšalo, zato smo se pred dežjem umaknili v bližnji lokal na pijačo in počakali, da se vreme umiri.
Ko je nehalo deževati, smo si želeli ogledat omenjeno elektrarno, a nismo našli dostopa z kombiji, peš pa se nam po tem vremenu ni hodilo naokrog. Tako smo se zapeljali naprej do mogočnega spominskega kompleksa Kadinjača. Ta futuristični spomenik je posvečen borcem Delavskega bataljona, ki so leta 1941 padli med obrambo Užičke republike. Spet je deževalo, zato smo si mogočne betonske stebre in osrednjo skulpturo z ikonično odprtino v obliki velike luknje od naboja ogledali pod dežniki. Ko je začelo že pošteno nalivati, smo se usedli v kombije in odpeljali dalje.
Počasi je dež le ponehal in pot nas je pripeljala do kampa Viljamovka, kjer nas je lastnik sprejel z izjemno gostoljubnostjo. Ker smo bili po dolgi poti že pošteno lačni, nam je pripravil odličen domač narezek za dobrodošlico. Seveda smo morali poskusiti tudi pravo domačo viljamovko, ki jo sam prideluje in moram priznati, da je bila odlična in gladka, čeprav tovrstnih močnih žganih pijač sploh ne maram. Sproščeno popoldne v mirnem okolju kampa se je prileglo, saj smo bili v zadnjih dneh kar aktivni in ves čas v pogonu. Iz lastnih zalog v kombijih smo si skuhali še nekaj toplega za pod zob in zaključili naš deveti dan na poti.
Dan 10
Dan se je začel z obiskom Drvengrada na Mećavniku. Ker smo prišli pred 9. uro še ni bilo nikogar, ki bi pokasiral vstopnino, pa smo šli lahko na ogled brezplačno. To je zanimiva etno vas, ki jo je za potrebe snemanja filma Življenje je čudo zgradil slavni režiser Emir Kusturica. Sprehod med lesenimi hišicami, zgrajenimi v tradicionalnem slogu, nas je za trenutek popeljal v povsem drug svet.
Izjemno zabavno je bilo raziskovati tamkajšnje uličice, ki so poimenovane po svetovnih velikanih, ki jih Kusturica ceni. Tako smo se sprehodili po ulici Novaka Đokovića, Iva Andrića in Che Guevare, ter prečili glavni trg Nikole Tesle.
Zatem je bil čas za glavno atrakcijo dneva, vožnjo s kultno Šargansko osmico. Ta zgodovinska ozkotirna železnica je res nekaj posebnega. Med vožnjo smo se peljali skozi nešteto tunelov, no menda jih je 22, najbolj zabavno pa je bilo opazovati pokrajino in zavijanje vlaka iz starega vagona pa tudi zunaj na prehodu med vagoni. Železnica ima več vmesnih postaj, ki smo jih maksimalno izkoristili. Na eni izmed njih smo se pošteno najedli odlične domače jabolčne in sirne pite, ki jih je še tople prodajala gospa kar na mizi na postaji. Na naslednji pa smo se ustavili še na osvežilni pijači.
Po tej železniški avanturi smo sedli nazaj v kombije in kmalu smo že stali na meji z Bosno in Hercegovino. Naš prvi postanek na bosanski strani je bil Višegrad. Tam smo si najprej ogledali Andrićgrad, znan tudi kot Kamengrad. To kamnito mestece na polotoku je še en projekt Kusturice. Zgrajen je kot mešanica različnih zgodovinskih arhitekturnih slogov. Sprehodili smo se mimo vseh mogočnih kipov, od Nikole Tesle do samega Iva Andrića, nato pa nas je pot vodila do glavne mestne ikone. Na tisti znameniti, veličastni most čez reko Drino. Most Mehmed paše Sokolovića pozna ves svet iz Andričeve legendarne knjige Most na Drini.
Pot smo nadaljevali proti jugu in se namestili v kampu Sutjeska, ki leži v objemu čudovitega istoimenskega nacionalnega parka. Privoščili smo si odlično večerjo v restavraciji v kampu in se sprehodili še do šumeče reke Sutjeske. To je bil naš zadnji večer pred morjem, ki so ga nekateri že težko čakali.
Dan 11
Zjutraj smo pomahali mogočnim hribom Sutjeske v slovo in se usmerili proti jugu. Sledila je slikovita vožnja mimo Bilečkega jezera, ogromnega, turkiznega umetnega bisera, ki je ujet med golo kraško pokrajino. Ob cesti smo izkoristili trenutek in se ustavili na kavi ob čudovitem razgledu na lesketajočo se vodno gladino. Pot smo nato nadaljevali proti Trebinju, enemu najlepših mest v Bosni in Hercegovini. Parkirali smo na obrobju mesta in se po pasji vročini sprehodili do mestnega središča. Na živahni lokalni tržnici smo nakupili nekaj domačih dobrot, nato pa se nekoliko ohladili s pijačo v senci stoletnih platan, ki so pravi zaščitni znak in ponos Trebinja.
Po tem prijetnem premoru je bil čas, da kombije končno usmerimo proti morju. Navigacija nas je peljala malo po svoje, zato smo neplanirano prečkali mejo s Črno goro, se peljali skozi Herceg Novi in šele od tam vstopili na Hrvaško. Tri države v enem popoldnevu, a razgledi ob poti so bili tako lepi, da se sploh nismo pritoževali. Naša končna destinacija je bil skriti obmorski kraj Molunat na skrajnem jugu Hrvaške. Tu smo mi vsi že bili pred 10 leti, na povratki iz potepanja po Črni gori. V avtokampu Adriatic smo uspešno parkirali naša tri vozila in se namestili za naslednjih nekaj dni. Seveda je sledil skok v morje, ki je bilo ravno prav hladno za osvežitev v tisti vročini. Nekaj smo vrgli na žar in počasi zaključili zadnji pravi potovalni dan. Zdaj pa samo še počitek.
Dnevi 12-15
Te dneve bi lahko opisali z eno samo besedo: vročeee!
Sonce je neusmiljeno pripekalo, nobenega vetrca za ohladitev. Prvi večer je sicer deževalo, a ni kaj dosti pomagalo. Nad nami je neutrudno letal kanader, zajemal vodo v sosednjem zalivu in gasil požar. Ni bil nevarno blizu, a smo opazili dim. Naš vsakdan se je zmanjšal na počivanje, hlajenje v morju, sladoled, kakšna osvežilna pijača v lokalčku čez dan ter popoldanski roštilj ali obisk restavracije Lancana. Vročina je bila res neizprosna, saj se ozračje niti ponoči ni ohladilo. V kampu tudi kakšne prave sence nismo imeli, razen tiste malenkosti pod pergolo iz kivija. Tende so nam tu kar prav prišle. Ko je končno napočil čas za odhod proti domu, moram priznati, da mi je bilo kar prav. Veselila sem se že, da se bom doma končno lahko spočila in ohladila s pravo klimo. Čakala nas je le še približno 8 ur dolga vožnja nazaj do Ljubljane.
Lahko rečem, da je bilo to potovanje nepozabno. Srbija nas je očarala s svojo divjo naravo, kulinariko in tisto pristno, toplo gostoljubnostjo domačinov.
Seveda pa ključno vlogo pri takih potovanjih igrajo sopotniki. Super smo se imeli. Tudi ko koga kaj ni zanimalo ali se mu kaj ni dalo, ko smo zgrešili kakšno pot ali česa nismo našli, ni bilo nobene slabe volje. Tako da, hvala vam za super družbo, edino spat ste pa res zgodaj hodili 😂😂😂!