Transilvanija, Romunija

Čez zimo sva bila res pridna in čisto prenovila najin kamperček. Zmetala sva skupaj ideje kako in kaj, potem pa se je Grega zakopal v delo. Jaz sem pomagala, kjer mi je bilo dovoljeno. In sva za prvomajske praznike šla preizkusit prenovljenega Skudija. Razmišljala sva o Elbi, a vremenska napoved ni bila ravno idelana. Pa sva se odločila ravnati po vremenu in je padla odločitev. Transilvanija. Noben od naju še ni obiskal Romunije in odrinila sva na pot brez kakšnih pričakovanj.

Dan 0

Zaradi praznikov in pričakovane gneče na meji med Hrvaško in Srbijo sva raje odpravila čez Madžarsko. Za Madžarsko vinjeto sva odštela cca. 25€. Lahko se jo kupi tudi online. Tako sva si uredila tudi Romunsko vinjeto, za 10 dnevno sva plačala 6,90€. Ob poti sva zamenjala nekaj evrov za forinte. Naredila sva kratek postanek ob jezeru Nagykanizsa in se sprehodila ob vodi med mnogimi ribiči. Na jezeru so imeli modelarji tekmovanje s čolnički, pa sva še malo pofirbcala. Potem pa nadaljevala do mesta Pécs. Tam je bil ravno zbor motoristov, tako je Grega prišel nekoliko na svoj račun. Pogledala sva si glavni trg, katedralo in si v živahnem centru privoščila kosilo. Nadaljevala sva do Szegeda. Najprej sva poiskala mesto za nočitev. Pristala sva v Wild camping ob reki Tisi. za eno noč sva plačala 20€ (WC, tuš). Peš sva se odpravila v center mesta, 20 minutni sprehod ob Tisi. Prišla sva do parka, kjer sva si ob glasbi Vivaldija ogledala ples vode v fontani. Še nekoliko raziskala center, v peš coni je bilo kar živahno, za pristno vzdušje je poskrbel ciganski band s svojim petjem in plesom. Bilo je že kar pozno, zato sva se počasi vrnila v kamp.

Dan 1

Zjutraj me je prebudil čuden zvok. Ko sem stopila iz kombija se je sredi kampa sprehajal in šopiril fazan. Po zajtrku sva se odpravila proti romunski meji. Vozil sva se po neskončni ravnini, ob cesti polja rumene oljne ogrščice in živo zelene pšenice. Sem in tja kakšna vas, v vsaki pa so gnezdile štorklje. Prispela sva do meje. Pred nama je bilo kakšnih 10 vozil, a sva porabila 40 minut, da sva prišla čez. Za prvi postanek sva si izbrala Temišvar, oz. kot so me popravili Timisoara. Je tretje največje mesto v Romuniji in prvo v Evropi, ki je imelo električno ulično razsvetljavo. Tukaj je 1989 izbruhnila revolucija, ki je strmoglavila Ceaușescov režim. Mesto je prekrasno. Vse je okrašeno z rožami, ki krasno dišijo. Zelo je čisto, v centru je ogromna peš cona, kjer je kup lokalnih trgovinic, barov, restavracij in množica ljudi, v mestu pa najdeš tudi vse od Starbucksa do Appla. Zamenjala sva nekaj evrov v leve in se ohladila v senci s hladno pijačo. Vreme sva imela krasno, čez dan tudi 28C. Počasi sva se odpravila naprej proti gradu Korvin, ali romunsko Castelul Corvinilor, ki je eden sedmih čudes Romunije. In res je vreden ogleda. Vstopnina je 45 levov, kar je nekje 9€.

Zapeljala sva se do bližnjega lokala na prigrizek. Malo sva se pomenila s simpatičnim natakarjem, potem pa se odpeljala iskat prostor, da prespiva. Ker v najinem mini kombiju nimava tuša, sva se odločila, da spiva v kampih čeprav v Romuniji lahko prespiš kjerkoli. Našla sva majhen kamp, lastnik nama je postregel z enim “ta kratkim”, poleg naju je bil v kampu še en avtodom. Plačala sva 20€.

Dan 2

Pozajtrkovala sva na prijetnem soncu in se odpravila naprej. Pokrajina se je precej spremenila, nič več ravnine, hriboviti pašniki polni ovac, v ozadju pa zasnežene gore. Še naprej pa sva videvala fazane in štorklje na vsakem tretjem drogu. Najprej sva si ogledala Sibiu, To je očarljivo mestece, staro jedro je tlakovano in polno zanimivih zgradb. Menda je bilo pred leti izbrano kot osmi najbolj idiličen kraj za življenje v Evropi.

V planu sva imela, da se zapeljeva po Transfăgărășan, razgledni cesti po Karpatih, a je cesta žal zaprta do srede junija. Tako sva se odpravila naprej po “navadni” cesti in kmalu prispela v Brasov. Na razgledni hrib nad mestom pelje vzpenjača, a sva žal za 10 minut zamudila zadnjo vožnjo. Tako sva se sprehodila po centru mesta, ki je tudi zaprt za promet, poln stojnic, lokalov, na eni strani je mestna hiša in na drugi Črna cerkev. V eni izmed restavracij sva si privoščila balkansko žar pojedino, potem pa se odpravila v Heaven camping, kamp je kar velik, in bilo je tudi nekaj več kamperjev, a na delu brez elektrike sva bila sama, kasneje se je pripeljala še ena družina. Plačala sva 85 levov (cca 17€). Na drugi strani ograje so se pasle ovce in krave in bil je čudovit mir. Ponoči pa kar konkretno mraz, 5 stopinj, še dobro, da sva imela zimske kovtre in odeje.

Dan 3

Če sva že v Karpatih se spodobi iti tudi v hribe. Naredila sva eno krožno turo po hribih nad Branom. Narava je čudovita, vse je bilo zeleno, srečala sva srne, malo me je skrbelo, da ne bi tudi kakšnega medveda, menda jih je v Karpatih ogromno. Na vrhu sva imela krasen razgled. Ko sva se spustila sva prišla v Bran, kjer stoji ena izmed glavnih turističnih atrakcij, grad Bran, znan seveda po Drakuli, slovitem vampirju iz grozljivke, ki jo je pred več kot 120 leti napisal Bram Stoker. Vstopnina je 70 levov (14€). Po ogledu gradu sva se ustavila še za ogled utrdbe Rasnov. Do utrdbe sva se odpravila z vzpenjačo. Obhodila sva trdnjavo in ugotovila, da se v notranjost ne da priti, pa sva se odpravila nazaj in nadaljevala vožnjo proti Sighisoari. Čeprav sva bila že kar utrujena sva se sprehodila po simpatičnem malem in zelo barvitem mestecu, ki je vpisan tudi na UNESCO-v seznam kulturne dediščine. Nekaj sva še pojedla in za čez noč sparkirala v kamp Curtea Larga. Precej velik kamp ob potoku, poleg naju je bila še ena švicarska družina, kasneje sta prišla še dva šotorista. Cena 100 levov (20€).

Dan 4

Zajtrk in na pot. Najprej sva se zapeljala v Turdo, a se v mestu nisva ustavljala, ampak sva šla pogledat rudnik soli. Vstopnina je bila 60 levov (12€). Najprej sva se spustila po stopnicah pod zemljo. Prišla sva na dolg hodnik iz katerega so vodili odcepi do točk ogledov. Že stene v hodniku so krasnih vzorcev, potem pa sva prišla do balkona in kar vidiš je res zanimivo. Razgled je z vrha na ogromno dvorano, globoko spodaj pa so igrišče za mini golf, otroška igrala, mize za pingpong, ogromno razgledno kolo, prireditveni prostor in še kaj se najde. Spustila sva se 13 nadstropij po stopnicah, da sva prišla v dvorano. Ugotovila sva, da je še kakšnih 20 m nižje jezero. Seveda sva šla še do tja, najela čoln za 30 levov (6€) in veslala po jezeru. Res zanimivo doživetje. Ko sva imela dovolj podzemlja sva se z dvigalom zapeljala na površje.

Odpravila sva se še v Cluj Napoco, četrto največje mesto v Romuniji. Sprehodila sva se do centra, do mestne katedrale. Nama je pa bilo od vseh romunskih mest to še najmanj všeč. Precej prazno in brez vsake energije. Nisva se zadržala prav dolgo.

Na poti proti domu sva se imela namen ustavit še v Beogradu, zato sva kar ta dan krenila proti Srbiji. Za prespat sva se ustavila v kampu Aurel Vlaicu. Plačala sva 75 levov (15€). Precej zanemarjen kamp, ima bazen v katerem je bila ogabna zelena mlakuža. Ležalniki so ležali vsepovsod, vse nametano, nič luštno. Mogoče za poletno sezono kaj porihtajo. Poleg tega so sosedno njivo ravno polili z gnojnico, tako da je smrdelo do neba. Sanitarije so bile stare, a vsaj čiste. Ker je bilo že pozno, sva vseeno prespala.

Dan 5

Zjutraj je še vedno zaudarjalo po kampu, zato sva hitro spokala in se zapeljala do bližnje reke, kjer sva si na luštnem prostoru pripravila zajtrk.

Potem pa vožnja do Beograda. Na meji sva se na romunski strani spet načakala, Srbi pa niso kaj dosti komplicirali.

V Beogradu sva se odpravila na Kalemegdan, se sprehodila naokoli in poiskala restavracijo za večerjo. Potem pa se je ulilo. In ni nehalo, tako sva se odpovedala nadaljnjim ogledom in se zapeljala v kamp Dunav. Zelo urejen kamp, sanitarije nove, čiste, kaj takega redko vidiš v kateremkoli kampu. Res pohvalno. Plačala sva 25€, deževat ni nehalo, še dobro, da imava zdaj kombi urejen tako, da je dovolj prostora. Tudi ponoči je še kar deževalo, zato sva zjutraj odrinila proti domu.

Če povzamem, romunska mesta so zelo čista, zanimiva, z veliko zgodovine in z dušo. Narava je prekrasna, ljudje prijazni. Kampi so majhni, po navadi ni veliko sence, je pa čisto. Cene hrane in goriva so nekoliko nižje kot pri nas. Hrana je tipična balkanska, svinjina, žar, golaž, sarmice… Glavne ceste so v redu, lokalne pa nekoliko manj, a kakšnih težav nisva imela. Občasno se na cesti znajde kakšna konjska vprega, pa velja biti previden. Na cestah sva videla kar nekaj policijskih kontrol, zato priporočam upoštevanje hitrostnih omejitev, tudi toleranca do alkoholiziranosti med vožnjo je nična.

Skratka, Romunijo priporočam, morda se tudi midva še kdaj vrneva na obisk Bukarešte in obale Črnega morja.