Kikladi
Kikladi so skupina okoli 220 grških otokov v Egejskem morju, znani po svojih belih hišah z modrimi strehami, čudovitih plažah in bogati zgodovini. Najbolj znani med njimi so Santorini, Mykonos, Paros in Naxos. In te smo raziskali to poletje. Ker bi bila pot z avtom in šotori res dolga, smo se tokrat odločili za letalo in apartmaje.
Mykonos
Leteli smo iz Benetk. Letalo je imelo zamudo in smo namesto proti večeru pristali na Mykonosu šele krepko čez polnoč. Lastnica apartmajev, v katerih smo bivali, nas je prijazno pričakala, skupaj s hčerko, in nas pripeljala do Mama’s penziona, kjer smo ostali tri noči. Čeprav so otroci hitro zaspali, smo se “tastari” usedli na teraso in ob pogledu na zvezdnato nebo uživali v pogovoru, ki se je zavlekel proti jutru.
Naslednje jutro smo se odpravili na plažo Agios Stefanos, ki je od penziona vodila po kar nekaj stopnicah. Pot ni bila predolga, ampak dovolj, da smo do plaže prišli z občutkom, da smo si počitek zaslužili. Plaža je bila mivkasta, morje pa kristalno čisto, kot pričakovano. Ležalniki na plaži so bili plačljivi, vendar smo si vseeno privoščili dan v sproščenem vzdušju, kjer smo večino časa preživeli v vodi ali pa poležavali na pesku. Kasneje, ko je sonce počasi zahajalo, smo se odpravili v center Mykonosa, kjer nas je prevzel značilni kikladski čar: ozke uličice, bele hiške z modrimi okni in polno življenja. Mestece je res živahno, še posebej ob večerih, ko se prižgejo luči in se ulice napolnijo z obiskovalci.
Naslednji dan pa smo najeli avtomobile in raziskali še ostali del otoka. Mykonos sicer ni velik, a ponuja veliko skritih kotičkov. Vozili smo se mimo številnih plaž, ki so bile ena lepša od druge. Hrana je bila odlična, a je Mykonos kar drag, zato smo se po dveh dneh z veseljem odpravili naprej.
Pharos
Naslednje 3 dni smo preživeli na Pharosu. Iz Mykonosa smo se prepeljali s trajektom družbe Blue Star Ferries, tudi vse kasnejše plovbe smo opravili z njimi.
Spali smo v Free Sun Rooms and Apartments ob plaži Logaras v bližini Piso Livadi. Majhna vasica, a zelo simpatična.
Obiskali smo Naousso, ki je nekoč veljala za pomembno ribiško središče, kar se čuti še danes, saj je veliko prebivalcev povezanih z morjem. Poleg tega vasica skriva ruševine starodavnega beneškega gradu. Nekoč je bil del obrambe pred pirati, danes pa je slikovita kulisa za sprehode ob sončnem zahodu. Središče Naousse je labirint ozkih uličic, kjer se bele hiše s tipičnimi modrimi okni in vrati prepletajo z živimi barvami cvetočih bugenvilij. Čeprav se je vasica razvila v eno najbolj priljubljenih destinacij na Parosu, je ohranila svojo pristnost in šarm, zaradi česar je prav poseben kraj na otoku.
Všeč nam je bila tudi Parikia, glavno mesto in pristanišče otoka. Tudi to mestece je preplet ozkih uličic v značilni modro beli kikladski kombinaciji. Parikia se ponaša tudi s čudovito obalno promenado, kjer lahko uživaš v sprehodu ob morju in občuduješ čolne, ki se zibljejo v pristanišču. Obala je polna restavracij, kavarn in barov, ki so kot nalašč za sprostitev v mirnem mestecu.
Po otoku smo se prevažali z busi, saj otok res ni velik.
Je pa zelo umirjeno vse skupaj, morje čisto in toplo, hrana pa okusna in poceni, sploh v primerjavi z Mykonosom.
Po treh dneh smp se poslovili od Pharosa in jo mahnili naprej.
Naxos
Vožnja na Naxos je bila kratka, saj sta otoka zelo blizu skupaj.
A kljub temu sta zelo različna. Naxos je precej bolj zelen in hribovit, najvišji vrh ima nekaj čez 1000 m. Je največji otok Kikladov, zelo turističen in živahen.
Spali smo v Karabatsis Studios ob Agios Prokopios Beach, dolgi peščeni plaži z mnogo dogajanja. Agios Prokopios je ena najbolj priljubljenih plaž na otoku, a hkrati dovolj velika, da smo vedno našli miren kotiček zase.
Najeli smo štirikolesnike in raziskovali Naxos v svojem ritmu, od slikovitih vasic do osamljenih arheoloških najdišč. Med drugim tudi Dionizov tempelj Yria, kjer so nekoč častili boga vina, pa tempelj Demetre, boginje žetve.
Obiskali smo tudi Stelido, znano kot prazgodovinsko naselje, kjer so arheologi našli dokaze o človeški prisotnosti že v paleolitiku. Skalnati teren, ki se vzpenja nad morjem, ponuja osupljiv pogled na okoliške otoke, in pohod na Stelido je bil odlična priložnost, da uživamo v divji naravi Naxosa.
In ne nazadnje smo raziskali tudi glavno mesto otoka. To je Hora (tudi Naxos town). Najbolj znamenita točka v Hori pa je brez dvoma Portara masivni kamniti vhod v nedokončan Tempelj Apolona, ki kraljuje nad mestom in ponuja dih jemajoč pogled na morje. Ta mogočni portal, ki je preživel tisočletja, je postal simbol Naxosa.
Čudovito morje, dobra hrana in gremo dalje.
Santorini
S trajektom smo prispeli na Santorini. Še nikoli v Grčiji nisem videla toliko ljudi na kupu, kot v pristanišču, kjer smo se izkrcali, očitno je Santorini ena izmed najbolj obiskanih destinacij.
Nastanjeni smo bili v Dimitris Villa, v mirnem letoviškem kraju Kamari, kjer sta bila že dva prijatelja, s katerima smo preživeli teh nekaj zadnjih dni naših počitnic. Plaža Kamari je bila le nekaj minut hoje stran, s svojim značilnim črnim vulkanskim peskom, ki je dodal posebno noto celotni izkušnji. Pesek je bil čez dan tako vroč, da je bil sprehod bosih nog pravi izziv.
Fantom so bili štirikolesniki na Naxosu tako všeč, da smo jih najeli tudi tukaj. Ogledali smo si najbolj znane kraje na otoku.
Najprej Firo, glavno mesto Santorinija. Slikovito naselje je zgrajeno 400m visoko na robu kaldere. Pristanišče je z zgornjim delom mesta povezano z kabinsko žičnico. Tu smo si ogledali še katedralo svetega Janeza Krstnika in se naužili osupljivih razgledov na vulkanski otok Nea Kameni in Egejsko morje.
Ustavili smo se tudi v simpatičnem in precej bolj umirjenem Pyrgosu, ki leži na hribu in ponuja čudovit razgled na celoten otok.
Seveda nismo mogli izpustiti ikonične vasi Oia, ki leži okoli 100m nad morjem. Znana je po svojih znamenitih belih hiškah s modrimi kupolami, ki jih najdemo na večini razglednic Santorinija. Ulice so zelo ozke, ljudi pa ogromno. Iz Oie smo se spustili v zaliv Ammoudi, nad katerim se dvigajo visoke vulkanske pečine in ga je tudi vredno obiskat.
En dan smo se “tastari” zelo zgodaj odpravili do samostana Prophet Elias, ki leži na najvišji točki otoka, kjer smo uživali ob sončnem vzhodu in pogledu na prebujajoč otok.
Raziskali smo tudi jugozahodni del otoka, kjer smo med drugim uživali na znameniti rdeči plaži. Ime je dobila po značilnih rdečih pečinah, ki jo obdajajo, in čeprav je nekoliko manjša, je zaradi svoje barvitosti ena izmed najbolj posebnih plaž na otoku.
Ker smo na Santoriniju ostali cel teden je bilo dovolj časa tudi za plažo in morje, pa za dobro hrano in družbo.
Let nazaj proti domu smo imeli zvečer. Bivali smo dokaj blizu letališča, a je bil kar problem, kako bomo prišli tja s prtljago. Pa smo zadnji dan rentali en avto in nas je kolega po etapah zvozil na letališče. In tako se je počasi končala naša Kikladska avantura.
Grčija ne razočara.
