Korzika
To leto smo se odločili, da raziščemo Korziko. Zaradi službenih obveznosti, smo se odpravili v nekoliko okrnjeni zasedbi, 3 odrasil in 4 otroci.
Na poti proti Livornu smo se ustavili za nekaj dni še v Firencah. Na poti do tja je prijateljem škripnil avto in so se morali vrniti domov, tako da smo pot nadaljevale same. V Firencah smo se namestile v kampu Fiesole, ki je nekoliko dvignjen nad mestom in nudi lep razgled. Pa še bazen ima.
Naslednji dan se nam je pridružila tudi druga družina s sposojenim avtom.
V tem času je ravno potekalo svetovno prvenstvo v nogometu v Južni Afriki in Firence so bile polne navijačev z vseh koncev. Mi smo si ogledali finalno tekmo kar v kampu.
Sicer pa smo si v tem času ogledali Firenze in Piso.
Bilo je zelo vroče, tako da smo se veliko tudi hladili v senci in bazenu.
V Livornu smo se vkrcali na trajekt. Nekoliko smo se ušteli pri času vožnje in smo ga komaj ujeli.
Za prvi kamp na Korziki smo si izbrali kamp Marina d’Aléria. Kamp je bil poln, tako da smo komaj dobili prostor, pa še to samo za par dni.
V teh nekaj dneh smo se najprej povzpeli do Lac de Melu, to je jezero na nadmorski višini 1.710m. Na hitro smo se namočili v ledeni vodi jezera. Stestirali smo še temperaturo rečice Restonice, a ker ima izvir v omenjenem jezeru je bila tudi ta mrzla. Soteska Restonice je prekrasna s svojimi slapovi in globokimi naravnimi bazeni.
Bolj prijetno kopanje je bilo v Solenzari. Reka je super za kopanje v naravnih bazenih, voda je ravno prava. Otroci so uživali v skakanju v vodo iz pečine.
Zapeljali smo se do Porto Vecchia, si v starem pristanišču ogledali luksuzne jahte, si privoščili sladoled in pregrešno drago pivo.
Seveda smo tudi poležavali na plaži in se kopali v morju.
In že smo šli naprej.
Peljali smo se proti jugu in se na kratko ustavili v Bonifaciu. To je slikovito obalno mesto na južnem delu Korzike, ki se dviga nad apnenčastimi pečinami ob Sredozemskem morju. Leta 828 ga je ustanovil toskanski plemič Bonifacio, obdan je z mogočnimi obzidji in ponuja osupljiv razgled na bližnje otoke, kot sta Sardinija in Lavezzi.
Potem pa smo na zahodni obali pristali v kampu Ras l’Bol. Tukaj se je pokazala korziška negostoljubnost, na recepciji je gospa precej neprijazno gledala in ni hotela govoriti angleško, čeprav je razumela prav vse. Mogoče niti ne bi ostali v tem kampu, a je to bilo pred časom pametnih telefonov in vsesplošno dostopnega interneta. Kampe smo iskali s pomočjo zemljevida in kar smo si sprintali doma na računalniku. Tako smo ostali nekaj dni.
Šli smo si ogledat Park Želv Cupulatta in bližnje mestece Porto Pollo z zanimivimi klifi. Pa seveda veliko kopanja.
Prestavili smo se na sever otoka, v kamp La Pinede poleg mesta Calvi. Ko smo prišli v kamp je tako puhalo, da smo s skupnimi močmi komaj postavili šotore, pa tudi precej natlačeno je bilo. Na plažo si moral čez železnico, kjer vozi vlak Balagne, ki povezuje Calvi in Ile Rousse.
Tam smo preživeli še nekaj zadnjih dni na Korziki. Zadnji večer smo si ogledali še Calvi, očarljivo obalno mesto na severozahodni obali Korzike, znano po svoji impresivni utrdbi, ki se dviga nad mestom in ponuja panoramski razgled na kristalno čisto morje. Po legendi naj bi bil to rojstni kraj Krištofa Kolumba.
Zadnje jutro smo krenili proti Bastiji, zaradi precejšnje gneče na cesti ni bilo časa, da bi si še kaj ogledali, vkrcali smo se na trajekt in proti domu.
