Kuba
To je eno redkih potovanj, ki ga nisem organizirala sama. Par prijateljev je potovalo z večjo skupino, pa sem se nekako priključila. Večine potnikov nisem poznala, pa je bilo vse skupaj luštno in brez kakšnih problemov.
Dan 0
Leteli smo z Iberio iz Benetk preko Madrida v Havano. Pot je bila res dolga, od Madrida do Havane let skoraj 10 ur. V Havano smo prispeli popoldan in tam nas je že čakal avtobus, saj nas je bilo več kot 20. Če želiš na Kubi najet avtobus, moraš to storiti preko turistične agencije in poleg šoferja je “vključen” tudi turistični vodnik. Tako je z avtobusom prišel tudi kubanski vodnik JJ, ki je bil z nami celo potovanje in boljšega vodiča si ne moreš želet. Že takoj na začetku nam je zorganiziral menjavo denarja, v avtobusu smo imeli zalogo vode in med vožnjo nam je podal osnovne informacije, ki smo jih potrebovali. Prišli smo v Hotel Presidente, ki je precej dotrajan. Nekaj časa je trajalo, da smo se razporedili po sobah, potem pa se nas je nekaj odpravilo na večerjo v bližnjo priporočeno restavracijo. Jastog po smešni ceni nam je zelo teknil.
Dan 1
Dan smo preživeli v Havani.
Najprej smo zavili v Old Havano, Ki je vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Krasne baročne stavbe, pa precej prazno, nikjer nobenih ljudi. Potem smo si ogledali še muzej ruma Havana club. Havana club je znamka ruma, ki ga je začela proizvajati na kubi družina Arechabala leta 1878, znamko Havana club so ustanovili 1934. Podjetje je Castrova vlada 1960 nacionalizirala brez vsake odškodnine.
Kasneje smo se ustavili pred barom La Bodeguita del Medio iz katerega se je razlegala salsa. Seveda smo vstopili na mojito. Tukaj pa je bila gneča. Podpisali smo se na steno, uživali v pijači in kubanski glasbi v živo.
Po kosilu smo se vrnili v hotel in imeli nekoliko prostega časa. S mojo cimro Zdenko sva se sprehodili ob razburkanem karibskem morju in po bližnji okolici hotela. Želeli smo kupit nekaj kruha za naslednji dan, a na Kubi je res grozna revščina. Če že najdeš trgovino je ta prazna, ali pa ponujajo fižol in rum. JJ je nam je pravil, da ko nekje dobijo kaj hrane v trgovino, ljudje stojijo ure in ure v vrsti, da lahko kupijo kruh, jajca in podobno. Zelo žalostno, ko to tudi vidiš.
Potem pa je bil že čas, da si gremo ogledat Buena Vista Social Club, ki so nastopali v nekem havanskem klubu. In naredili so pravi šov. Nepozabno.
Dan 2
Dan smo začeli z ogledom nove Havane. Izvedeli smo veliko o zgodovini Kube. Sploh se je naš vodič JJ zelo potrudil in vsako nekoliko daljšo vožnjo razložil kaj o Kubi, kako deluje zdravstvo, šolstvo, sociala, kakšne so plače, kako ljudje preživijo v razmerah, kot so trenutno tam. Pa o vladi, embargu in prebegih. In še marsikaj.
Najprej smo si ogledali predel Vedado. Na trgu revolucije, velikem več kot 70.000m2. Na eni od vladnih stavb je podoba Che Guevare z njegovim znanim reklom “vedno do zmage”. Na tem trgu je tudi spomenik, visok več kot 140m, posvečen pesniku in narodnemu heroju Joseu Martiu, ki je odigral pomembno vlogo pri osvoboditvi od špancev.
Nakar smo se podali še v Center Havane, kjer smo se sprehodili mimo gledališča Garcia Lorca, po promenadi Marti mimo najstarejšega hotela v Havani Hotela Inglaterra do Capitola, ki je precej podoben tistemu v Washingtonu D.C., a je menda nekoliko večji. Nekdaj je bil to sedež kubanskega kongresa, zdaj pa je tam Kubanska akademija znanosti. Notranjosti si ne moreš ogledat, vse skupaj je zelo zastraženo in komaj smo dobili dovoljenje za sliko na stopnicah pred zgradbo.
Na poti nazaj v hotel smo se ustavili v neki bolj zakotni ulici, kjer si lahko, po priporočilu JJ, na črno ugodno kupil kubanske cigare, menda zelo kvalitetne.
Zvečer smo si šli ogledat še Tropicana show. Za pogledat, a nič posebnega in kar drago. Smo pa dobili steklenico ruma za vsako mizo, kar je zadostovalo za notranjo dezinfekcijo v naslednjih dneh.
Dan 3
Zjutraj smo zapustili Havano in se podali na zahod. Najprej smo se ustavili v ekološkem parku Las Terrazas. Tam smo se z lokalnim vodnikom, ki je bil velik ljubitelj ptic podali na krajši trek po okoliških gozdovih. Tu je res ogromno nam eksotičnih dreves in rastlin, uspeli smo videti tudi Tocorora, kubanskega nacionalnega ptiča. Ob jezeru San Juan smo se ustavili v studiu Lesterja Campe, lokalnega umetnika, čigar slike so zelo unikatne in zanimive. Po vrnitvi na izhodiščno točko, smo imeli ob jezeru še kosilo in nekaj prostega časa za počitek in po želji osvežitev v jezeru.
Odpeljali smo se naprej do Soroe. Ogledali smo si še slap Salto del Arco Iris, do katerega se spustiš po mnogo strmih stopnicah skozi tropski gozd.
In smo prispeli do Hotela Soroa, kjer smo ostali dve noči. Hotel so v bistvu majhne hiške za 2 osebi, tudi v nadaljevanju poti smo večinoma spali v takšnih namestitvah. Nimam pripomb na čistočo, a povsod so bile zavese, tudi čez stene in za zavesami se je skrivalo marsikaj živega. Niti nisem gledala za te zavese, samo posteljo sva z Zdenko potegnili nekoliko stran.
Dan 4
Zjutraj obvezno razkuževanje z rumom in zajtrk. Ne nagovarjam v alkoholizem, a proti trebušnim težavam res pomaga, če na potovanju sem in tja rukneš nekaj žganega. Skoraj vsak dan je kdo iz skupine imel blage prebavne težave. Edini, ki ga je kar hudo zvilo je bil en fant, ki dejansko ni nič pil. No, v izogib težavam smo se ar držali jutranjega protokola.
Podali smo se na trek Coco Solo v dolini Vinales. To je območje, kjer gojijo tobak. Žal ni bila sezona in tobačna polja so bila prazna. Smo se pa ustavili na tobačni farmi na demonstraciji ročnega zvijanja cigar. Tudi kava je tu doma in poskusili smo lokalno pridelano kavo. Bilo je kar vroče, veliko sence tukaj ni. Zato smo se ustavili na neki haciendi, kjer smo se nekoliko ohladili in nekaj popili. Kasneje smo si še na konjih ogledali čudovito pokrajino. Dan smo končali z ogledom Mural de la Prehistoria, ogromne, 120 meterske poslikave na pečini Sierra de Vinales, ki simbolizira teorijo evolucije.
Dan 5
Zjutraj smo najprej obiskali farmo krokodilov v Zapata parku. Ogromno jih je in prav nič prijazno ne izgledajo. Po kosilu, kjer smo seveda poskusili tudi krokodila smo se zapeljali do lokalne osnovne šole. Tudi tam vidiš, kakšna revščina vlada na Kubi, saj pri pouku nimajo praktično nobenih, nam samoumevnih pripomočkov. V naši skupini je bila tudi ravnateljica ene naše šole in zorganizirala je, da smo jim prinesli zvezke, barvice in še par stvari za otroke, saj nimajo ničesar.
Nadaljevali smo z ogledom avtohtone vasi indijancev Taino, ki je urejena na otoku. Do tja so nas prepeljali s čolni, sprehodili smo se po vasi in se prepustili vraču, da je iz nas izgnal zle duhove. Taino so bili prvotno ljudstvo na Kubi, Bahamih, Dominikanski republiki, Portoriku in še na nekaterih otokih. Bili so pretežno kmetovalci in prvi ljudje, ki jih je srečal Krištof Kolumb v “novem svetu” 1492. Po prihodu Špancev jih je ogromno pomrlo zaradi evropskih bolezni, ostale pa so Španci zasužnjili.
Naš JJ je rojen v teh krajih in vse nas je povabil na kavo k njegovi mami. Kave sicer ni bilo, ker so ostali brez elektrike, tudi tega je na Kubi veliko, smo pa pozdravili gospo in si ogledali hišo. Odpeljal nas je na bližnjo, zanj najlepšo plažo na svetu, kjer so nam domačini sklatili nekaj kokosov iz palm in nam jih odprli.
Počasi smo se odpravili do hotela Playa Giron. Tudi tukaj smo bili razporejeni po simpatičnih hiškah.
Dan 6
Ta dan smo se tisti, ki smo želeli, odpravili na potapljanje. Ker smo bili večina začetniki, smo se razdelili v skupine po 4 in po kratkem tečaju na suhem, smo dobili opremo in se z inštruktorjem podali pod vodo. Bila sem z dvema prijateljema, ki imata opravljen potapljaški izpit in z njuno hčerko, ki se je za prvič odlično znašla. Jaz sem se pred tem enkrat že potapljala na Maldivih, tako da tudi nisem imela težav. Čas je ob odkrivanju zanimivega podvodnega sveta kar prehitro minil.
Popoldan smo preživeli na plaži in si za večerjo privoščili jastoga.
Dan 7
Zjutraj smo si šli ogledat spominski muzej Playa Giron. Posvečen je invaziji v Prašičjem zalivu. Aprila 1961 je pod vodstvom in financiranjem ameriške vlade 1500 kubanskih izgnancev, ki so nasprotovali Castru, izvedlo napad na Kubo. Najprej so izvedli zračni napad in bombardirali kubanske zračne baze, dva dni kasneje je sledilo izkrcanje na več lokacijah, glavno je bilo v Prašičjem zalivu. Invazija ni uspela, Kubanska vojska je zajela več kot 1000 vojakov. Te je Castro kasneje po dolgotrajnih pogajanjih z ameriško vlado zamenjal za zdravila in hrano v vrednosti več kot 50 mio $.
Po lekciji iz zgodovine smo se odpeljali na ogled mesta Cienfuegos. Predel, kjer stoji Palacio de Valle, ki smo si jo ogledali, je lepo urejen in ne kaže dejanskega stanja v državi.
Nadaljevali smo z obiskom botaničnega vrta. Vodička nas je z zanimivo razlago popeljala skozi park in razkazala ogromno zanimivih dreves in drugih rastlin. Slonova noga, Banyan ali tarzanovo drevo, različne vrste bambusa, palme take in drugačne, tudi strupene… V parku je več kot 2000 vrst eksotičnih rastlin z različnih koncev sveta.
Dan smo zaključili v novem hotelu Villa Guajmico.
Dan 8
Dopoldan je bil čas za podvodni svet. Z ladjico so nas odpeljali na šnorkljanje. Čas pod vodo mi vedno prehitro mine.
Popoldan smo se odpravili raziskat bližnjo jamo. No, za nas, ki imamo doma čudovite jame, ni bila nič posebnega. Smo pa nadaljevali do prekrasnega zaliva, kjer smo nekateri poskakali v kristalno morje. Dostop je skalnat in iz vode je nekoliko težje priti, a ob pomoči JJja in lokalnega vodnika je šlo. Nazaj grede smo lahko občudovali naravo in bujno rastje.
Dan 9
Odpeljali smo se v Trinidad. Najprej na ogled lončarske delavnice in prodajalne izdelkov. Ko smo se ustavili, so avtobus obkrožile ženske, ki so prosile za karkoli, predvsem za zdravila. Imela sen nekaj lekadolov in sem jih razdelila. Kar srce se ti trga.
Po ogledu lončarstva smo se odpravili v center mesta in si peš ogledali zanimivosti.
Ustavili smo se v La Canchancara baru in poskusili istoimensko pijačo, značilno za Trinidad. To je mešanica ruma, limete, medenega sirupa, z zdrobljenim ledom in nekoliko gazirane vode, no te se mi je zdelo bolj malo. Ob kubanski glasbi v živo bi po parih teh pijačah sigurno plesala. A smo se prej odpravili.
V mestu je bilo kar živahno. Na vsakem vogalu salsa, ples, ljudje dobre volje. Glede na situacijo se sprašujem, ali je njihova sproščenost posledica ruma, ali pa pač takšni so.
Po ogledu mesta smo se namestili v hotel Las Cuevas. Preostanek dneva smo prelenarili ob mojitosih v bazenu.
Dan 10
Dan smo pričeli z obiskom Valle de los Ingenios, doline sladkornih mlinov. Tri doline, San Luis, Santa Rosa in Meyer, so bile središče proizvodnje sladkorja do konca 19. stoletja. Tukaj se je nahajalo več kot 50 mlinov za sladkorni trs. Na poljih, kjer so sladkorni trs goljili, pa je delalo več kot 30.000 sužnjev, večinoma afričanov.
Prikazali so nam, kako deluje mlin za sladkorni trs. Povzpeli smo se na 45 m visok stolp Iznaga, z zvonom v stolpu so oznanjali začetek in konec delovnega dne za sužnje. Razgled iz stolpa je res veličasten. v okolici pod stolpom prodajajo spominke turistom, veliko je predvsem oblačil in prtov, izgleda pa, kot bi sušili perilo.
Po ogledu smo se vrnili v hotel, popoldne pa preživeli na plaži Ancon.
Dan 11
Odpravili smo se v navtični center Ancon, kjer smo se vkrcali na katamaran. Naš JJ žal ni mogel z nami, ker Kubancem ni dovoljeno na plovila, zaradi množičnih prebegov.
Zapluli smo proti otoku Cayo Blanco. To je 15 km dolg in 500 m širok otok in je dom številnim ribam, pticam in legvanom.
Najprej smo se ustavili malo pred otokom in si vzeli nekaj časa za raziskovanje podvodnega sveta.
Potem smo se odpeljali na otok, kjer smo imeli kosilo med številnimi legvani. Posebno doživetje.
Kasneje smo uživali na prekrasni plaži in toplem morju in prekmalu je pršel čas za vrnitev.
Dan 12
Poslovili smo se od Trinidada in se odpravili v hribe, v zaščiten naravni park Topes de Collantes. Tu se nahajajo številne jame, reke in slapovi.
Najprej smo se vkrcali na nekakšne tovornjake, s katerimi smo se odpeljali skozi čudovito pokrajino do izhodišča našega pohoda.
Tam nas je čakal lokalni vodnik, ki nam je po poti skozi Guanayara park razkazal številne zanimive rastline, vključno z kubansko nacionalno rožo Mariposa.
Po poti smo občudovali slapove, v jezercu pod enim smo nekateri tudi zaplavali. Osvežitev je zelo prijala, bilo je namreč precej vroče in veliko vlage.
Na poti smo se ustavili na kosilu, ki so nam ga pripravili na lokalni kmetiji.
Na koncu zanimive poti so nas pričakali kamioni in nas odpeljali do Hotela Los Helechos, kjer smo prespali.
Dan 13
Dan je potekal v znamenju kubanske revolucije in Che Guevare. Zapeljali smo se namreč v mesto Santa Clara. To je znano prizorišče zadnje bitke kubanske revolucije konec decembra 1958. Gverilci so pod vodstvom Che Guevare z buldožerjem uničili železniško progo, da je iztiril vlak, poln Batistovih vojakov. Kmalu po tem so revolucionarji napadli Santo Claro in jo zajeli v istem dnevu. Batista je v 12 urah po tem porazu pobegnil s Kube.
Obiskali smo mavzolej Che Guevare na istoimenskem trgu v Santa Clari. Che Guevara je bil ubit leta 1967 v Boliviji. Ko so dkrili njegove posmrtne ostanke soj jih vrnili na Kubo in 17.10. 1997 pokopali v Santa Clari z vsemi vojaškimi častmi. V mavzoleju so pokopani še drugi kubanski revolucionarji.
Ogledali smo si spomenik Tren Blindado, ki prikazuje uničene železniške vagone in buldožer, ki je bil uporabljen za iztirjenje vlaka. V bižini je tudi kip “Che con un niño en brazo”, kip Cheja v naravni velikosti, ki drži otroka. Na kipu je mnogo simbolov, ki ponazarjajo dogodke iz njegovega življenja.
Sprehodili smo se še skozi mesto, potem pa se odpeljali proti zadnji postojanki našega potovanja, Varadero.
Dan 14
Nastanjeni smo bili v Playa de oro, Varadero je letovišče na polotoku Hicacos z mnogimi hoteli. Zadnji dan pred odhodom domov se je prileglo nekaj lenarjenja na prekrasni karibski plaži. Nekateri smo se zapeljali z značilnim kubanskim taksijem in obiskali delfine. Zvečer smo si pogledali hotelski show.
Dan 15
Zjutraj smo se odpravili nazaj proti Havani.
Med potjo smo se ustavili na razgledni točki, s katere je krasen razgled na palmove gozdove, morje in most Bacunayagua. To je najvišji most na Kubi. Nakupili smo še zadnje spominke in nadaljevali na havansko letališče. Kar težko smo se poslovili od našega šoferja in od JJja, s katerima smo se kar spoprijateljili med našim potovanjem, saj smo skupaj preživeli ne le vse dneve, pač pa tudi zabavne večere. Še dolg let preko Madrida do Benetk in vožnja do doma. Kuba me je navdušila s svojo naravo ter s preprostimi in prijaznimi ljudmi. Nekaj grenkega priokusa ostane, ko vidiš kako težko je tam življenje. A vendar upam, da si nekoč ogledam še vzhodni del tega čudovitega otoka.
